Insurance claim dismissed because theft occurred via key found, not burglary as defined in policy terms.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Zavarovalnega kritja ni, saj škoda tožeči stranki ni nastala zaradi vloma ali ropa (kar zavarovanje krije), ampak ob tatvini. Definicija velike tatvine v KZ za odločitev o zavarovalnem kritju ni odločilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.513,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2004. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 54,10 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica meni, da sodišče ni upoštevalo, da sta bila storilca L. P. in A. S. pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki je bilo storjeno z vdorom v zaprt prostor. Iz kazenske sodbe izhaja, da sta morala premagati več ovir, da sta prišla do izkupička v trezorju. Namen zavarovanja vlomskih tatvin je, da zavarovalnica krije škode, ki so bile storjene s hujšimi kaznivimi dejanji, med katere sodi tudi velika tatvina. Ravno za primere vlomske tatvine je tožeča stranka sklenila vlomsko zavarovanje. Sodišče bi moralo poiskati skupen namen pravdnih strank v času sklepanja pogodbe, kot to določa drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), česar ni storilo. Med pravdnima strankama je očitno sporno, kaj je vlomna tatvina. V skladu z določbo 83. člena OZ bi moralo sodišče sporna določila Splošnih pogojev (torej pojem vlomne tatvine) razlagati v korist tožeče stranke. Tožeča stranka ponavlja, kako je prišlo do tatvine. Storilca sta bila dogovorjena, da bo L. P. zamotil prodajalko, medtem pa je A. S. smuknil v skladiščni del in se tam skril. V stekleni posodi na mizi je našel ključ trezorja, ki je bil v drugem prostoru – v skladiščnem prostoru za živila in nato neupravičeno odprl vrata trezorja. Denar je bil v trezorju zaprt in zaklenjen. Trezor ni bil v tistem prostoru, v katerem so bili shranjeni ključi. Šlo je za prostor, ki je bil namenjen le zaposlenim in je bil vstop vanj izrecno prepovedan. Pritožnica meni, da je opisano vlomska tatvina v smislu 3. točke 1. odstavka 2. člena Splošnih pogojev.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi pogodbe, za katero veljajo Splošni pogoji za vlomsko zavarovanje Pg-VLM/99-12 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Ti v 1. členu določajo, da zavarovanje krije škodo, do katere je prišlo, ker so bile zavarovane stvari odnešene, uničene ali poškodovane pri vlomu (vlomski tatvini) ali ropu. Izrecno je še določeno, da zavarovanje zlasti v muzejih, cerkvah, javnih knjižnicah in na razstavah krije tudi škodo, nastalo zaradi tatvine, če je to posebej dogovorjeno in je obračunana dodatna premija. Takšnega posebnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo.

6. V skladu z 2. členom Splošnih pogojev je vlomska tatvina situacija, ko:

1.) storilec vlomi v zaklenjene prostore,

2.) odpre zaklenjene prostore s ponarejenim ključem ali drugim sredstvom, ki ni namenjeno za redno odklepanje,

3.) pride v prostor, se v njem skrije in opravi tatvino v času, ko so prostori zaklenjeni,

4.) vdre v zaklenjen prostor skozi odprtino, ki ni namenjena za vhod in mora pri tem premagati ovire, ki onemogočajo vstop brez napora,

5.) vlomi v zaklenjeno hranišče v prostorih, kamor je prišel na način, ki se po opisanem šteje za vlomsko tatvino,

6.) odklene prostor ali hranišče, kjer so zavarovane stvari, z originalnim ključem ali njegovim dvojnikom, če do takega ključa pride tako, kot je določeno v točkah 1 do 5 ali z ropom,

7.) vdre v prostor, ki ni v pritličju ali kleti skozi odprto okno, a ne, če je spodnji rob okna manj kot 1,60 metrov od tal,

8.) ukrade stvari z balkona, ki ni v pritličju.

7. Opis zavarovanih situacij in tega, kaj se po Splošnih pogojih ter zato po pogodbi šteje za vlomsko tatvino, ni nejasen. Pritožnica niti v pritožbi ne pojasni, kaj v besedilu naj bi bilo nejasno, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa trditev v tej smeri sploh ni podala. Pritožbeni očitek, da sodišče ni uporabilo določbe 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tako ni na mestu.

8. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Kadar stranki nekemu pogodbenemu določilu pripisujeta različen pomen, je to določilo sporno in le takrat se v skladu z določbo 2. odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Katero določilo pogodbe oziroma Splošnih pogojev pravdni stranki razumeta različno, pritožnica ne pojasni. Meni le, da naj bi bil namen zavarovanja vlomskih tatvin ta, da zavarovalnica krije škode, ki so bile storjene s hujšimi kaznivimi dejanji, med katere sodi velika tatvina v smislu 212. člena KZ. Kaj takšnega pa iz spornih Splošnih pogojev ne izhaja. Poleg tega v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka trditev o namenu pogodbenikov sploh ni podala. V takšni situaciji se sodišče prve stopnje ni moglo ukvarjati z vprašanjem, kakšen je bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

9. Iz zgoraj namenoma natančno povzetega besedila Splošnih pogojev torej ne izhaja to, kar meni pritožnica, torej da naj bi bil njihov namen zavarovati primere tatvin v smislu 212. člena KZ, ampak nekaj drugega – da so zavarovani tisti primeri, ko pride do tatvine z vlomom ali ropom, čeprav je zavarovanec poskrbel za skrbno varovanje zavarovanih predmetov.

10. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da sta bila L. P. in A. S. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 19366/2010-57 s 14. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 19366/2010 s 27. 3. 2012 spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Element kaznivega dejanja velike tatvine je bil, da je obtoženec sef odprl s ključem, do katerega ni bil upravičen, torej je v sef, ki je bil zaklenjen (v zaprt prostor), prišel na vdoren (in ne na vlomen) način.

11. V obravnavanem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) povsem ustrezno upoštevalo sodbi II K 19366/2010 in II Kp 19366/2010, L. P. in A. S. nista nikamor vlomila. Storilcema ni bilo treba premagovati posebnih ovir, da sta prišla do gotovine v sefu tožeče stranke. A. S. je iz trgovine vstopil v odprte (ne zaklenjene) prostore skladišča in s ključem, ki ga je tam našel na pisalni mizi (ne z vlomom v trezor, s ponarejenim ključem ali ključem do katerega bi prišel z vlomom, ropom ipd.), odklenil vrata trezorja, nato pa prostor zapustil skozi druga vrata - vhodna vrata skladišča, v katerih je bil na notranji strani ključ. Medtem je L. P. zaposlil oz. zamotil prodajalko. Z nekoliko drugačnim opisovanjem poteka dogodka in brez obrazloženega izpodbijanja dejanskih zaključkov (ki so enaki kot v sodbah kazenskega sodišča) pritožnica ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem poteku dogodka pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za situacijo, zavarovano s Splošnimi pogoji. Do tatvine ni prišlo z vlomom, niti na kakšnega od načinov, ki jih kot vlomsko tatvino opredelijo splošni pogoji. Četudi pritožnica meni drugače, tudi situacija iz 3. točke 1. odstavka 2. člena Splošnih pogojev ni podana, saj do tatvine ni prišlo v času, ko so bili prostori zaklenjeni.

13. Glede na opisano in ker Splošni pogoji niso nejasni (in tožeča stranka tudi ni podala konkretnih trditev o tem, da bi bili sporni), pa tudi ne nerazumno omejujoči, višje sodišče v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje nima nikakršnega pomisleka.

14. Pritožba torej ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker razlogov, na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti tudi ni zasledilo, je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15. Odločitev o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke vsebuje tudi zavrnitev predloga, da naj ji tožena stranka povrne pritožbene stroške.