Administrative court dismisses plaintiff's claim to join copyright collective management licensing proceedings as a third party.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnik bi lastnost stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Združenja A., lahko pridobil le, če bi v postopku dokazal, da bi izdaja dovoljenja Združenju A. za kolektivno upravljanje pravic prizadela njegove pravne koristi. Število istovrstnih zahtevkov (dva ali pet) po primerjavi vlog Združenja A. in tožnika, ni relevantno, saj ob vložitvi vloge tožnik ni imel pravice za kolektivno upravljanje. Le pridobljena pravica na podlagi dovoljenja toženke bi utemeljevala pravni interes tožnika za udeležbo v upravnem postopku, ki bi bil uveden na zahtevo drugega. Zgolj vložena vloga (pa tudi ne začasno dovoljenje) ne predstavljata napolnitev upravnega standarda pravnega interesa.

Interes tožnika, ki ga ta zasleduje preko eventualnih kršitev Združenja A. in jih toženka ugotavlja in zoper njih ukrepa v okviru svoje nadzorne funkcije, ne zadošča za priznanje udeležbe v postopku, ker gre zgolj za dejanski interes, ki v okviru 43. člena ZUP ni varovan.

[OBRAZLOŽITEV]

Urad RS za intelektualno lastnino (toženka) z izpodbijanim sklepom, v 1. točki izreka, tožniku ni priznal položaja stranke v postopku odločanja o vlogi Združenja A. za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic v primeru javne priobčitve in v primeru reproduciranja avdiovizualnih del z dne 12. 4. 2011, ki ga toženka vodi pod opr. št. 31221-20/2011; ter v 2. točki tožniku ni priznal položaja stranskega udeleženca v istem postopku. V obrazložitvi je navedla, da je 12. 4. 2011 Združenje A. vložilo vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje več pravic. Predmetno vlogo vodi toženka pod opr. št. 31221-20/2011. V tem upravnem postopku je stranka Združenje A., saj se je postopek pričel (in se vodi) na podlagi njene vloge glede na določbo 42. člena ZUP in zato je iz tega razloga vlogo tožnika za priznanje položaja stranke v tem postopku zavrnila. V zvezi s priznanjem položaja stranskega udeleženca pa je vlogo tožnika zavrnila, ker meni, da tožnik ni izkazal, da ima pravni interes za udeležbo v postopku A.. Namreč tožnik ob vložitvi vloge Združenje A. ni imel pravnomočnega dovoljenja za kolektivno upravljanje za nobeno avtorsko oziroma sorodno pravico na avdiovizualnih delih oziroma fonogramih na kar se glasijo zahtevki Združenja SAZAS, niti takega dovoljenja nima v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, zato se z odločitvijo o zahtevi Združenja A. ne more poseči v pridobljene pravice tožnika. Glede vloženih zahtevkov ugotavlja še, da ne obstaja nobena kolektivna organizacija, kateri bi izdala dovoljenje za kolektivno upravljanje ravno teh pravic, na ravno teh delih, posledično se z morebitno izdajo želenih dovoljenj, v obsegu vloženih zahtevkov, Združenju A., ne bi poseglo v že pridobljene pravice nikogar. Soglaša s tožnikom, da v postopku vodenem na zahtevo Združenje A. odloča tudi o pravicah, ki so predmet vloge tožnika z dne 12. 7. 2011, vendar gre za identiteto le dveh zahtevkov. A zgolj vložen istoveten zahtevek za izdajo dovoljenja ne predstavlja že pridobljene pravice in ne pravnega interesa. Pravnega interesa ne pomenijo tudi navedbe, ki se nanašajo na kršitve Združenje A..

Tožnik izpodbija sklep toženke predvsem v zvezi z utemeljevanjem njegove odločitve za zavrnitev položaja stranskega udeleženca. Uvodoma izpostavlja, da se je njegova vloga nanašala na pet istovrstnih zahtevkov in ne zgolj dva. Torej gre za bistveno večji obseg prekrivajočih se zahtevkov. Tudi sicer meni, da bi moral organ bistveno širše presojati njegove koristi, ne le kot morebitne že pridobljene pravice, temveč tudi kot koristi, ki bi jih imel od izdaje dovoljenja in predvsem kot koristi, ki jih ima v postopku pridobivanja dovoljenja. Ni bistveno, ali se z nekim postopkom posega že v pridobljene pravice, temveč tudi ali ta postopek posega v možnost, da se pravica sploh pridobi. Tožnik je pravno korist za konkreten vstop v postopek utemeljeval tudi s kršitvami Združenja A. (npr. ta v tujini lažno nastopa kot kolektivna organizacija za avdiovizualna dela oziroma prikazuje določen repertoar, ki ga nima). Tožnik je lahko le preko inštituta dostopa do informacij javnega značaja prišel do bistvenih podatkov, na podlagi katerih je lahko odreagiral ter poslal toženki zahtevo po nadzoru. Tako je lahko tudi šele po seznanitvi z bilaterarnimi pogodbami stranke, ki jih je pridobil na podlagi istega inštituta, lahko razumel, zakaj se v tujini nekatere kolektivne organizacije sploh niso odzvale na povabila k sodelovanju. Ni pa namen tega inštituta, da bi omogočal seznanitev z dejstvi posamezniku, ker mu sicer ni omogočen vstop v nek upravni postopek, ki zadeva tudi njegove koristi. Če mu ni priznan status stranskega udeleženca je tožniku tudi kratena pravica do vpogleda v konkretni spis, kar pomeni, da nima možnosti kontrole, ali je bila vloga Združenja A. res vložena pred njegovo, kar naj bi bil razlog, da mora biti rešena prej. Tožnik mora biti seznanjen z vsemi dejstvi, ki lahko posredno ali neposredno vplivajo na njegovo pravico, da pridobi dovoljenje. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v daljšem odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnik ugovarja predvsem ugotovitvam organa v zvezi z utemeljevanjem odločitve za zavrnitev položaja stranskega udeleženca v postopku, torej 2. točki izpodbijanega sklepa. V tem obsegu je zato sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa.

Toženka se je postavila na stališče, da tožnik v svoji vlogi za priznanje stranskega udeleženca v postopku, ki se vodi na zahtevo Združenja A., ni izkazal pravnega interesa (prvi odstavek 43. člena ZUP; pravni interes ima tisti, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, torej tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka).

Tožnik je kolektivna organizacija na podlagi dne 6. 2. 2012 izdanega dovoljenja toženke, za v tem dovoljenju našteto kolektivno upravljanje pravic. S primerjavo tega dovoljenja z vlogo Združenja A., je toženka ugotovila, da ob vložitvi vloge za priznanje stranskega udeleženca v postopku tožnik ni imel pravnomočnega dovoljenja za kolektivno upravljanje z nobeno avtorsko oziroma sorodno pravico na avdiovizualnih delih oziroma fonogramih, na kar se glasijo zahtevki Združenja A. v vlogi z dne 12. 4. 2011, niti takega dovoljenja nima v trenutku izdaje sklepa, zato se z odločitvijo v upravnem postopku, začetem na zahtevo Združenja A., ne more poseči v njegove pridobljene pravice (ugotovila je celo, da nobena kolektivna organizacija nima dovoljenja za kolektivno upravljanje ravno teh pravic na teh delih). Sodišče soglaša s toženko, da bi tožnik lastnost stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Združenja A., lahko pridobil le, če bi v postopku dokazal, da bi izdaja dovoljenja Združenju A. za kolektivno upravljanje pravic, kot izhaja iz z vlogo zajetih zahtevkov, prizadela njegove pravne koristi. Število istovrstnih zahtevkov (dva ali pet) po primerjavi vlog Združenja A. in tožnika, ni relevantno, saj ob vložitvi vloge tožnik ni imel pravice za kolektivno upravljanje. Kot že povedano, le pridobljena pravica na podlagi dovoljenja toženke bi utemeljevala pravni interes tožnika za udeležbo v upravnem postopku, ki bi bil uveden na zahtevo drugega (stališče v sodbi I U 87/2011 z dne 18. 10. 2011). Zgolj vložena vloga (pa tudi ne začasno dovoljenje) ne predstavljata napolnitev upravnega standarda pravnega interesa.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da bi moral organ bistveno širše presojati tožnikove koristi in sicer kot koristi, ki bi jih imel od izdaje dovoljenja, sodišče odgovarja, da je organ vezan pri svoji presoji pravnega interesa na določbo 43. člena ZUP in zahtevo, da presoja zgolj vprašanje, ali vlagatelj zahteve varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes. Na to je toženka odgovorila. Interes tožnika, ki ga ta zasleduje preko naštevanih eventualnih kršitev Združenja A. in jih toženka ugotavlja in zoper njih ukrepa v okviru svoje nadzorne funkcije, ne zadošča za priznanje udeležbe v postopku, ker gre zgolj za dejanski interes, ki v okviru 43. člena ZUP ni varovan.

Tožnik ugovarja, da kolikor mu ni priznan status stranskega udeleženca, da mu je kratena pravica do vpogleda v konkretni spis Združenja A. in posledično ne more preveriti, zakaj ima opr. št. tožnikove zadeve številčno oznako, ki je nižja od številke Združenja A., čeprav naj bi ta dal vlogo nekaj mesecev pred tožnikom. Navedena bojazen tožnika oziroma dvom v dejstvo, ali je njegova vloga časovno res vložena kasneje v primerjavi z vložitvijo vloge Združenja A., ne utemeljuje pravnega interesa. Način določanja številk je toženka obrazložila v odgovoru na tožbo, toženka sledi Uredbi o upravnem poslovanju in številke zadev določa po vrstnem redu novo odpirajočih se zadev znotraj posamezne klasifikacijske skupine. Pravni interes tožnika tudi ni utemeljen z njegovim interesom, da pridobi dovoljenje, za katerega je zaprosil.

Sklicevanje na zadevo Upravnega sodišča I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010 ni pravno relevantno, ker v obravnavani zadevi ne gre za enako postopkovno stanje, razen tega je Upravno sodišče od svojega stališča, izraženega v tej sodbi, kasneje odstopilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.