Appeal dismissed; applicant lacks legal interest for full fee waiver despite Constitutional Court ruling on legislative gap.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Toženec ima glede na navedeno spremembo zakona prav, da mu ni mogoče odreči pravnega interesa za ponovno prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi v primeru, če bi izkazal, da izpolnjuje pogoje za prejem denarne socialne pomoči, lahko bil v celoti oproščen plačila sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks, ker je ugotovilo, da je ta taks že oproščen do višine 90 %.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec in v njej oporeka ugotovitvi sodišča, da nima pravnega interesa za ponovno prošnjo glede oprostitve plačila sodne takse. Toženec je namreč oproščen plačila sodnih taks le v delu, njegov interes pa je, da ga sodišče v celoti oprosti plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 9. 2013 toženca v predhodnem postopku izvršbe delno oprostilo plačila sodnih taks v višini 90 %. Ugotovilo je, da toženec ni prejemnik denarne socialne pomoči, zato ne izpolnjuje pogojev iz 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) za celotno oprostitev plačila sodne takse.

5. Ustavno sodišče je s sklepom U I 85/14-13 z dne 10. 7. 2014 ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do te denarne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta, v tem času pa se omenjeni člen zakona uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav ne prejema denarne socialne pomoči, če bi bila do te upravičena. Toženec ima glede na navedeno spremembo zakona prav, da mu ni mogoče odreči pravnega interesa za ponovno prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi v primeru, če bi izkazal, da izpolnjuje pogoje za prejem denarne socialne pomoči, lahko bil v celoti oproščen plačila sodne takse.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec zaposlen pri družbi A., d.d., in prejema redne mesečne dohodke v višini nekaj nad 700,00 EUR, od katerih mora plačati še obveznosti do S., d.d., v mesečni višini 188,64 EUR. Glede na te podatke toženec, tudi če bi zaprosil za denarno socialno pomoč, po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) zanjo ne bi izpolnjeval pogojev, saj presega premoženjski cenzus.

7. Ker toženec po vsebinski presoji njegovega predloga, ki je sicer povsem pavšalen, ne bi mogel uspeti z dodatno oprostitvijo plačila sodne takse, te pa je oproščen že do 90 %, je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da je prvostopno sodišče njegov predlog zavrglo, namesto zavrnilo, na toženčev pravni položaj ni vplivalo. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju od toženca izterja dolžno sodno takso, pri čemer naj upošteva že izdani sklep o delni oprostitvi plačila sodnih taks, česar v odmeri sodne takse na list. št. 59 spisa še ni storilo.