Appeal granted; lower court wrongly applied new court fee law to pre-existing proceedings.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„Ugovoru tožeče stranke se ugodi in se plačilni nalog za plačilo sodne takse I P 882/2006 -91 z dne 10. 1. 2014 v višini 1.282,15 EUR razveljavi.“

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

ZST-1, ki je pričel veljati 1. 10. 2008, določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Tožba v tej zadevi je bila vložena novembra leta 2006, zato je potrebno skladno z navedeno prehodno določbo uporabiti prej veljavni ZST.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 1.282,15 EUR, ki ga je izdalo 10. 1. 2014.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker se je postopek pričel pred 1. 10. 2008, bi sodišče moralo odmero sodne takse obravnavati po določilih ZST. Sklicuje pa se na določbe ZST-1 in na tar. št. 1/1, 3/1 in 2/1, katerih pa v besedilu taksne tarife, ki je sestavni del ZST-1, ni. Gre za nejasno in nerazumljivo sodno pisanje. Tudi ni obrazložilo ugovornih navedb glede sklicevanja na predpise ZST-1. V nasprotju z obrazložitvijo glede pravilne uporabe določb ZST-1 v postopkih, ki so se začeli pred njegovo veljavnostjo, in v nasprotju s pravnim poukom iz plačilnega naloga, je sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo, da v konkretnem primeru taksna oprostitev ni mogoča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o sodnih taksah, ki je pričel veljati 1. 10. 2008 (ZST-1, Ur. l. RS št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami) v 39. členu jasno določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Tožba v tej zadevi je bila vložena novembra leta 2006, zato je potrebno skladno z navedeno prehodno določbo uporabiti prej veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST; Ur. l. RS št. 20-871/04 s spremembami in dopolnitvami), tako za odmero sodne takse (tarifni del) kot tudi njegove materialnopravne določbe(1). Določbe 15. člena ZST-1 o obsegu plačila in povrnitvah sodnih taks kot stroškov postopka, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijano odločitev, so materialnopravne. ZST je povrnitev taks v primeru, ko je bila stranka, ki je (delno) uspela v postopku, oproščena njihovega plačila, urejal v 17. členu. Ta je v prvem odstavku določal, da če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. Skladno s citiranim določilom je pogoj za prevalitev taksne obveznosti na drugo stranko tudi, da druga stranka ni sama deležna taksne oprostitve(2). Sedaj veljavna ureditev (15. člena ZST-1) te omejitve ne določa več.

5. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je uporabilo določbe 15. člena ZST-1, zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je bila tožnica s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 18. 1. 2007 oproščena plačila sodnih taks v tem postopku (ugotovitev izpodbijanega sklepa v njegovi točki 3), je odločitev, da je dolžna upoštevaje četrti odstavek 15. člena ZST-1 plačati tolikšen del sodne takse, katere plačila je bila oproščena, kolikor v postopku ni uspela, zmotna. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je ugodilo ugovoru tožeče stranke ter razveljavilo plačilni nalog, s katerim je bilo tožnici nepravilno naloženo plačilo sodne takse (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Gre za stroške, ki so nastali v zvezi s postopkom glede taksne obveznosti, ki ni kontradiktoren, zato ni zakonske podlage za odločitev, da je stroške tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka. Na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP nosi pritožbene stroške tožeča stranka sama, saj je zmotno ravnanje sodišča šteti kot naključje, ki se je njej primerilo.(3)

(1) Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 269/2011 in višjih sodišč: VSL I Cp 1041/2012, VSL I Cp 165/2011, VDS-dp 1277/2010, VSL I Cp 939/2011

(2) Glej sklepa VSL I Cp 1041/2012, VSK I Cpg 103/2005

(3) Glej Komentar N. Betetto k 156. členu v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdal Uradni list: GV Založba leta 2005