Appeal court dismisses claim for invalidity of registration due to lack of legal interest in ancillary action.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v drugem odstavku spremeni tako, da se zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je vknjižba pravice uporabe v korist A. P. na nepremičninah, vpisana pri parc. št. 1/17, 1/158, 1/22, 1/23, 1/24 in 1/25, vse k. o. X, izvedena na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 29. 5. 1997 in 4. 6. 1997, sklenjenih med A. P., in E. D., neveljavna,“ zavrne.

II. V prvem odstavku se sodba razveljavi in se v delu, ki se glasi:

„Kupoprodajni pogodbi, sklenjeni dne 29. 5. 1997 in dne 4. 6. 1997 med P. A., in E. D., sta nični,“ tožba zavrže.

III. Četrti odstavek izreka (tj. stroškovna odločitev) pravilno glasi:

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe plačati prvi in drugi toženi stranki vsaki 14,08 EUR.

V. Zahteva za povračilo stroškov s pritožbo se zavrne.

[JEDRO]

Zahtevek za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla, ki je bil podlaga za zatrjevani materialnopravno zmoten vpis, je po svoji procesni naravi vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega ima stranka interes le dokler „obstoji“ glavni zahtevek, ki pomeni predlog za odločitev v sporu. Ob odsotnosti takšnega glavnega zahtevka mora stranka zatrditi okoliščine, ki utemeljujejo njen pravni interes za samostojno ugotovitveno tožbo. Interes za takšno tožbo ne izhaja že iz 3. odstavka 181. člena ZPP. Tožnica je navajala (le), da je lastnica spornih nepremičnin, ker je na njih imela v času družbene lastnine pravico uporabe. Navedeno pa ni dovolj za utemeljitev interesa za ugotovitev ničnosti tujega pogodbenega razmerja. Ugotovitvena tožba zaradi ničnosti razpolagalnega posla, sklenjenega med toženci, ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj na tožnico. Tožnica lahko pravno varstvo doseže le z izbrisno tožbo in ugotovitveno tožbo, da je (originarna) lastnica spornih nepremičnin.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče je ugotovilo, da sta kupoprodajni pogodbi z dne 29. 5. 1997 in z dne 4. 6. 1997, ki sta ju sklenili prvi toženec in druga toženka, nični (prvi odstavek) in posledično ugotovilo neveljavnost vknjižbe pravice uporabe v korist toženca na nepremičninah, vpisanih pri parc. št. 2/17, 1/18, 1/22, 1/23, 1/24 in 1/25, vse k. o. X (drugi odstavek). Zavrnilo je zahtevek, da se na podlagi odločbe Skupščine občine A, Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja, št. 46-23/77-4, z dne 25. 11. 1982, odločbe Skupščine občine A, Sekretariata za urejanje prostora občine A št. 46-29/77-2, 446-41/93-2 z dne 31. 5. 1993 in odločbe Upravne enote A št. 466-041/93 z dne 4. 12. 1998 in sklepov občinskih svetov A in B, vknjiži lastninska pravica na Občino B (tretji odstavek). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (četrti odstavek).

2. Odločitev v ugodilnem delu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija prvi toženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev sodišča v izpodbijanem delu razveljavi. Navaja, da so sporna zemljišča nastala iz prvotne parcele 1/2, na kateri je upravičenka kot predlastnica obdržala prednostno pravico uporabe. Parc. št. 1/23 nikoli ni bila odvzeta pravnim prednikom druge toženke. Sklicuje se na odločbo Geodetske uprave skupščine občine A z dne 28. 7. 1981 ter na pritožbo SOD. Parcela št. 1/17 je bila vrnjena drugi toženki kot denacionalizacijski upravičenki. Parc. št. 1/18 je uporabnik na podlagi Zakona o prenehanju lastninskih in drugih pravic (UL 19/73) dolžan vrniti izročitelju, ker v petih letih od izročitve ni pričel z gradnjo, kot to določata 12. in 13. člen navedenega zakona. Parc. št. 1/24 in 1/25 sta v naravi transformator in funkcionalno zemljišče. Po izvedenem denacionalizacijskem postopku in plačilu odškodnine denacionalizacijski upravičenci ne nasprotujejo vpisu lastninske pravice na pravno osebo, ki ji objekt in funkcionalno zemljišče pripadata. Zahtevek tožeče stranke ni sklepčen, niti ni v skladu s 180. členom ZPP, ker v pravdnem, niti v upravnem postopku še ni bilo ugotovljeno, ali obstaja za sporna zemljišča dolžnost vrnitve. Sodišče je zmotno uporabilo določbi 88. in 64. člena ZDen. UE A 4. 6. 1999 je potrdila, da E. D. ni vložila zahteve za denacionalizacijo stavbnih zemljišč v zakonsko določenem roku in zato s sklepom z dne 29. 9. 1999 zavrgla zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja ter izvedbo upravnega postopka. Denacionalizacijski postopek ni bil v teku, ko sta bili sklenjeni izpodbijani kupoprodajni pogodbi. Uporaba 88. člena OZ v obravnavani zadevi ni pravilna, ker tožnica ni stranka pogodbenega razmerja, katerega ugotovitev ničnosti zahteva. Tožnica ni aktivno legitimirana v tožbi na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ker je bila kot prejšnja lastnica vknjižena E. D., ki tožnice ni pooblastila za urejanje njenih zemljiškoknjižnih zadev. Druga toženka na podlagi spornih pogodb ni prenesla na prvega toženca nič več pravic, kot jih je pridobila na podlagi sklepa o dedovanju. Tudi sicer sodišče prve stopnje v sodbi ne pove, komu naj prvi toženec sedaj vrne sporne nepremičnine - pogodbeni ali tožeči stranki. Priglaša stroške za pritožbo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala ugotovitev ničnosti razpolagalnega posla, sklenjenega med tožencema; ugotovitev neveljavnosti vknjižbe drugega toženca kot imetnika lastninske pravice na podlagi takšnega posla ter vpis svoje lastninske pravice. Sodišče je ugotovilo, da takšen vpis ni mogoč, ker ne ustreza prejšnjemu zemljiškoknjižnemu stanju. Zoper zavrnitev se tožnica ni pritožila, zato je odločitev v tem delu pravnomočna.

6. Za presojo utemeljenosti pritožbe prvega toženca je treba pojasniti, da je tožnica svoj zahtevek utemeljevala s trditvami, da sta toženca sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnine, glede katerih druga toženka ni imela razpolagalne sposobnosti, zato je pogodba nična. Pojasnila je, da je bila v zemljiški knjigi v trenutku prodaje pri spornih nepremičninah vpisana lastninska pravica na drugo toženko na podlagi sklepa o dedovanju. Na podlagi spornega zavezovalnega posla, se je zato v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižil prvi toženec. Nepremičnine, ki so bile predmet razpolaganja, pripadajo tožnici oziroma osebam, ki jim je tožnica nepremičnine dodelila v uporabo. Med postopkom je trditveno podlago dopolnila in zatrjevala ničnost sporne pogodbe zaradi kršitve prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. Na naroku je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da so sporne nepremičnine predmet denacionalizacije, v pritožbenem postopku pa ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da za vse te nepremičnine obstaja možnost vrnitve v naravi.

7. Glede na takšne trditve je že sodišče prve stopnje zaznalo, da dajatveni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni pravilno oblikovan, ker je tožnica zahtevala vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Zaradi nepravilno oblikovanega dajatvenega zahtevka je z nesklepčnostjo tožbe obremenjena celotna izbrisna tožba, torej tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Oba zahtevka, ugotovitveni in dajatveni, sta namreč nujna za sklepčnost zahtevka po 243. členu ZZK-1.(1)(2) Stališče sodišča prve stopnje, da pomeni ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na podlagi ničnega pravnega posla restitucijo tistega, kar je bilo prejeto na podlagi neveljavnega pravnega posla - torej smiselno kondikcijo, pa ni pravilno. Takšnega materialnopravnega upravičenja tožnica kot oseba, ki ni stranka spornega pogodbenega razmerja, nima.

8. Zahtevek za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla, ki je bil podlaga za zatrjevani materialnopravno zmoten vpis, je po svoji procesni naravi vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega ima stranka interes le dokler „obstoji“ glavni zahtevek, ki pomeni predlog za odločitev v sporu. Ob odsotnosti takšnega glavnega zahtevka mora stranka zatrditi okoliščine, ki utemeljujejo njen pravni interes za samostojno ugotovitveno tožbo. Interes za takšno tožbo ne izhaja že iz tretjega odstavka 181. člena ZPP. Tožnica je navajala (le), da je lastnica spornih nepremičnin, ker je na njih imela v času družbene lastnine pravico uporabe. Navedeno pa ni dovolj za utemeljitev interesa za ugotovitev ničnosti tujega pogodbenega razmerja. Ugotovitvena tožba zaradi ničnosti razpolagalnega posla, sklenjenega med toženci, ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj na tožnico. Tožnica lahko pravno varstvo doseže le z izbrisno tožbo in ugotovitveno tožbo, da je (originarna) lastnica spornih nepremičnin.

9. Ugotovitveni zahtevek za ničnost pogodbe v konkretni zadevi zato ni subsidiarne narave do dajatvenega. Ravno nasprotno: z ugotovitvijo (ne)obstoja celotnega pravnega razmerja med tožencema tožnik zahteva nekaj drugega (aliud) in ne nekaj manj (minus), kot bi zahteval z izbrisno tožbo. Vendar to ne pomeni, da ima v vsakem primeru pravni interes za takšno ugotovitev. Tožnica mora izkazati pravni interes, ki gre preko konkretnega že zapadlega zahtevka.(3) Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa v tem primeru ne more utemeljevati z okoliščinami, ki se tičejo zahtevka, ki bi ga že lahko uveljavljala z dajatveno tožbo.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prvega toženca ugodilo in tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), sodbo v prvem odstavku pa razveljavilo (na ugotovitev ničnosti pogodbe) in tožbo v tem delu zavrglo (prvi toženec v pritožbi opozarja na tožnikovo pomanjkanje pravnega interesa za obravnavani tožbeni zahtevek).

11. Četudi je pritožbo vložil zgolj prvi toženec, je sodišče druge stopnje na opisan način spremenilo odločitev tako v razmerju do prvega toženca, kot v razmerju do druge toženke. Odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč glede na vsebino spornega razmerja nujno enaka za oba toženca. Ta sta zato enotna, obenem pa v skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso, nujna sospornika. Procesna dejanja enega izmed njiju posledično učinkujejo tudi v korist drugega, če jih je ta sicer opustil (196. člen ZPP). Enaki razlogi veljajo tudi za izbrisno tožbo. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker za določitev o pritožbi niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločilo o stroških postopka. Ker tožnica z zahtevkom ni uspela, mora tožencema povrniti njune pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je odmero opravilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST)(4) (ta se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 39. člena ZST-1, ker je bila tožba vložena pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati ZST-1) na podlagi priglašenih stroškovnih postavk tožencev na list. št. 93 sodnega spisa. V pritožbi prvi tožnik sicer zahteva tudi povračilo stroškov poravnalnega naroka, česar pa ni mogoče upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora namreč stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Tožencema je tako priznalo 6.750,00 SIT (tj. 28,17 EUR) sodne takse za odgovor na tožbo. Ni pa jima priznalo 5,00 EUR priglašenih poštnih in administrativnih stroškov, ker stranke do povrnitve takšnih stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku(5) niso upravičene. Sodišče druge stopnje tožencema tudi ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od zneska stroškov, ker jih v postopku nista zahtevala (2. člen ZPP).

13. Sodišče druge stopnje prvemu tožencu ni priznalo stroškov s pritožbo. Zahteval je namreč znesek 38,00 EUR, ki naj bi zajemal poštne in administrativne stroške ter stroške posveta z odvetnikom. Neupravičenost do povračila prvoomenjenih stroškov je bila že pojasnjena. Stroškov posveta s stranko pa prvi toženec ne more uveljavljati, ker v postopku ni bil zastopan po odvetniku.

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.

(2) T. Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten 1/2012, letnik XXXIII, str. 169.

(3) Glej A. Galič, Pravni interes pri ugotovitveni tožbi, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 1995, stran 79.

(4) Ur. l. RS, št. 30/1978 in nasl.

(5) Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.