Supreme Court dismisses review, allowing pension recalculation based on Constitutional Court ruling on ZPIZ/92 unconstitutionality.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel iz naslova dobička podjetja. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ/92 z ustavo, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 9. 11. 2009 in 29. 1. 2010 in toženi stranki naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostne pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2006, ki je tožnik ni izpodbijal. Dne 29. 10. 2009 je vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi ni bilo upoštevano izplačilo plač v obliki obveznic v letu 1992. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 24. 11. 2006. Po presoji sodišča neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnik zoper odločbo o priznani pravici do starostne pokojnine z dne 24. 11. 2006 ni pritožil. Pokojninska osnova je bila s to odločbo pravnomočno ugotovljena. Pokojninska osnova ne predstavlja pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je o reviziji že odločalo in ji s sodbo VIII Ips 165/2011 z dne 3. 9. 2012 ugodilo tako, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da v pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, razen z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče poseči, ponovne odmere pokojnine pa ZPIZ-1 tudi ne predvideva. Podatki, na podlagi katerih je tožnik zahteval novo odmero pokojnine, so bili namreč znani že ob izdaji pravnomočne odločbe o odmeri z dne 24. 11. 2006.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-943/12-12 z dne 27. 5. 2015 ugodilo ustavni pritožbi tožnika in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 165/2011 z dne 3. 9. 2012 razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Sklicevalo se je na odločitev v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je šlo za enak ustavnopravni primer. V navedeni zadevi je ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) v 270. členu in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine.

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 24. 11. 2006. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov plač, ki jih je tožnik prejel v obliki obveznic podjetja, kjer je bil zaposlen in od katerih so bili plačani tudi prispevki. Tožnik se zoper odločbo ni pritožil, pač pa je vložila zahtevek za novo odmero pokojnine z upoštevanjem tudi teh zneskov, kot je ugotovila tudi revizija pri toženi stranki. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dokončno odločbo zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel iz naslova dobička podjetja. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ/92 z ustavo, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo. Tistim zavarovancem, ki jim je bila pokojnina odmerjena brez upoštevanja tega dela plač, je bila po 270. členu ZPIZ/92 dana možnost posebnega časovno neomejenega izrednega pravnega sredstva, ki je omogočal ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. Tudi 183. člen ZPIZ-2 (spet) ureja podobno izredno pravno sredstvo, ki omogoča ponovno odmero pokojnine (v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). Le v vmesnem obdobju, to je v času veljave ZPIZ-1, takega izrednega pravnega sredstva ni bilo. Zahteve zavarovancev, ki so ponovno odmero iz istih razlogov uveljavljali v tem obdobju, je tožena stranka zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 UPB in naslednji). Zato je Ustavno sodišče v zadevi U-I- 239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali dnevnice za notranji odkup, neenako obravnavani.

10. Glede na to, da je tožnik zahteval ponovno odmero pokojnine ravno v času veljavnosti ZPIZ-1, katerega neustavnost je bila ugotovljena z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, je ob upoštevanju napotil iz 2. do 5. točke izreka te odločbe tožena stranka dolžna vsebinsko obravnavati tožnikovo zahtevo in pokojnino ponovno odmeriti z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel iz naslova obveznic za leto 1992.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.