Social court case: Supreme Court allows appeal, ruling filing deadline is procedural, not material, so court holidays pause the clock.

I. Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V socialnih sporih, rok za tožbo ni določen kot materialni rok, zato se uporablja tudi določba 83. člena ZS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z dokončno odločbo in sklepom z dne 2. 7. 2014 zavrgla oziroma zavrnila predloge tožnice za obnovo postopka zoper „zavarovalno razmerje“ oziroma odločbe tožene stranke. Odločba je bila tožnici vročena 8. 7. 2014. Tožbo, s katero je zahtevala odpravo navedene odločbe, je tožnica vložila 4. 9. 2014.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno. Rok za vložitev tožbe je potekel 7. 8. 2014 in ker gre za materialni prekluzivni rok, na njegov tek ne vplivajo sodne počitnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka. Meni, da je bila tožba vložena pravočasno. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo (ZPIZ-2) in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tožba ni bila vložena zaradi priznanja lastnosti zavarovanca, temveč zoper odločitev tožene stranke o zavrženju in zavrnitvi predloga za obnovo postopka. Zato bi sodišče moralo uporabiti le določbo prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-2. Ne pride v poštev stališče v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 180/2006, ampak bi bilo treba upoštevati sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 58/2013.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija se lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Tak je tudi sklep o zavrženju tožbe v socialnem sporu.

7. Tožnica sicer formalno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tega razloga z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji.

8. Sklep o zavrženju prepozno vložene tožbe je procesna odločitev, pri kateri se sodišče ne spušča v obravnavanje in odločanje o tožbenem zahtevku po vsebini, torej ne ugotavlja dejanskega stanja in materialnega prava za meritorno odločitev. V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje o pravilni uporabi materialnega prava za odločitev o tožbenem zahtevku, ampak za vprašanje, ali je rok za vložitev tožbe procesni ali materialni rok in v zvezi s tem, ali na tek roka vplivajo sodne počitnice.

9. Neutemeljene so navedbe tožnice, da tožba ni bila vložena „zaradi priznanja lastnosti zavarovanca“ in da ne gre za sodno varstvo pravic v smislu 171. člena ZPIZ-2. Predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo odločeno o pravicah tožnice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je predlog za ponovno vsebinsko obravnavanje zahteve tožnice za priznanje lastnosti zavarovanke. Odločitev o predlogu za obnovo zato ni sama sebi namen.

10. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 res zavzelo stališče, da je rok za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja materialni rok. Tak zaključek je sprejelo zato, ker je rok za vložitev tožbe določen tako v materialnem kot procesnem predpisu.

11. Vendar revizija pravilno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v kasnejšem sklepu VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014, da okoliščina, ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu ni odločilen kriterij za razmejitev rokov na materialne in procesne. Prvenstveno je treba upoštevati vsebino tega, na kar se rok nanaša.

12. ZDSS-1 kot procesni zakon v 72. členu določa rok za vložitev tožbe v socialnih sporih in je torej po formalnem kriteriju procesni rok. ZPIZ-2 v 171. členu določa enako za sodno varstvo pravic po ZPIZ-2: zavarovanec lahko uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji (to je dokončne odločbe). ZPIZ-2 določa, le pravico do sodnega varstva, ki se uveljavi v socialnem sporu po določbah ZDSS-1 z vložitvijo tožbe. ZPIZ-2 je sicer materialni predpis, ki pa ima tudi postopkovne določbe, med katerimi je tudi določba 171. člena.

13. V socialnih sporih, rok za tožbo ni določen kot materialni rok, zato se uporablja tudi določba 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij. Nižji sodišči sta zato zmotno izključili uporabo 83. člena ZS. Slednji določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih zadevah, ki so taksativno naštete v drugem odstavku.

14. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila dokončna odločba tožene stranke tožnici vročena dne 8. 7. 2014. Ob upoštevanju tega, da v času sodnih počitnic rok ni tekel, to pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 8. 9. 2014. Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti dne 4. 9. 2014, je bila vložena pravočasno.

15. Sodišči nižje stopnje sta torej sprejeli zmotno presojo o neobstoju procesne predpostavke pravočasnosti tožbe po 274. členu ZPP, s tem pa je podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

16. Ob napačni presoji sodišči nižje stopnje nista odločali po vsebini in ugotavljali odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1 razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo o njej odločilo po vsebini.

17. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.