Appeal allowed; plaintiff dismissed as she renounced inheritance and cannot inherit from deceased nephew.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Pritožnica nikoli ni postala dedinja zapustničinega vnuka oziroma njegova pravna naslednica, saj se je odpovedala dedovanju po njem, zato si ne more lastiti njegovih domnevnih procesnih in materialnih pravic v tem postopku, kar hkrati pomeni, da ni upravičena dedovati po zapustnici.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da spadajo v zapuščino: „nepremičnine parc. št. 108/0, 109/1, 109/3 k. o. X do 1/1 skupna lastnina, 20 delnic ..., redne, in transakcijski račun št. ... (stanje 88,53 EUR na dan 13. 2. 2014)“. Nato je sklenilo, da navedeno nepremično premoženje dedujeta na podlagi oporoke zapustnice z dne 1. 10. 1990 zapustničin sin F. K. in zapustničina vnukinja N. K. Odredilo je še, naj po pravnomočnosti sklepa zemljiška knjiga pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninsko pravico za F. K. in N. K., „za vsakega do nedoločenega deleža skupne lastnine“.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila P. K. M., ki trdi, da je zapustničina nujna dedinja. V pritožbi se sklicuje na bistvene kršitve določb Zakona o dedovanju in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče odločilo o dedovanju nepremičnin, ki so skupna last zapustnice in pritožnice. Zapustnica s tem premoženjem ni mogla samostojno razpolagati niti z oporoko. V pravnem prometu je lahko le skupna lastnina kot celota, če z njo razpolagajo vsi skupni lastniki. Premoženje, ki je po sklepu predmet dedovanja, sploh ni določeno, ni pripadalo zapustnici in ni v pravnem prometu. Izrek izpodbijanega sklepa zato ni izvršljiv. Sodišče bi lahko izdalo sklep le o dedovanju deleža zapustnice na skupni lastnini, če bi ga pred tem ugotovilo na predpisan način. Poleg tega v sklepu ni določilo, v kakšnem obsegu dediča dedujeta zapuščino. Sicer pa pritožnica vztraja, da se njen pokojni mož V. K. ni odpovedal dediščini. Ker je umrl pred koncem zapuščinskega postopka, so vse pravice iz dedovanja prešle na njegove dediče, zato bi sodišče moralo upoštevati njihove izjave. Nepreklicna je namreč izjava o odpovedi dediščini in o sprejemu dediščine, ne pa tudi izjava o odstopu dediščine sodedinji.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja N. K. Poudarja, da se pritožnica ni bila pripravljena dogovoriti glede razdružitve skupne lastnine. Poleg tega se je v zapuščinskem postopku po pok. možu V. K. odpovedala dedovanju, medtem ko njegove izjave o odstopu dednega deleža, ki bi mu pripadal po zapustnici, s tožbo nikoli ni izpodbijala. Pritožnica tako sploh nima pravnega interesa za pritožbo, zato naj jo sodišče zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica, ki je v vdova zapustničinega vnuka V. K., v tem postopku zahteva nujni delež po zapustnici. Uveljavlja torej pravico do zapuščine, in sicer na dednopravni podlagi, zato ji po 175. členu Zakona o dedovanju (ZD) pripada status stranke zapuščinskega postopka. To pa obenem pomeni, da ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za pritožbo zoper izdani sklep o dedovanju, čeprav je njena teza, da ji pripada nujni delež po zapustnici, očitno materialnopravno zgrešena, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V zapuščinskem postopku po svojem možu se je namreč pritožnica odpovedala dedovanju, zato se po četrtem odstavku 133. člena ZD šteje, da sploh ni postala njegova dedinja in posledično tudi ni mogla vstopiti v njegov pravni položaj. Za povrh se je V. K. odpovedal dedovanju po zapustnici v korist sodedinje N. K. Po drugem odstavku 136. člena ZD gre za izjavo o odstopu dednega deleža, ki predpostavlja, da je dedič sprejel dediščino in jo odstopil sodediču. Pritožnica te moževe izjave ne more preklicati, ker je N. K. odstopljeni dedni delež že sprejela. Predvsem pa pritožnica, kot že pojasnjeno, nikoli ni postala dedinja zapustničinega vnuka V. K. oziroma njegova pravna naslednica, zato si ne more lastiti njegovih domnevnih procesnih in materialnih pravic v tem postopku, kar hkrati pomeni, da ni upravičena dedovati po zapustnici. Na ostale pritožbene trditve zato ni bilo treba odgovarjati.

6. Ne glede na doslej navedeno pa je moralo sodišče druge stopnje opraviti tudi uradni pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa, upoštevaje drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD. Pri tem se je izkazalo, da je sklep nepopolen in deloma nerazumljiv. Čeprav iz obrazložitve sklepa izhaja, da obstaja še drugo premično premoženje zapustnice, o katerem bo sodišče odločilo z dopolnilnim sklepom, pa iz uvoda izpodbijanega sklepa ni razvidno, da gre za delni sklep o dedovanju. Manjkajo tudi popolni podatki o zapustnici, ki jih mora po 1. točki drugega odstavka 214. člena ZD vsebovati sklep o dedovanju. V uvodu sklepa ni naveden dan, ko je bil izdan (drugi odstavek 324. člena ZPP). Nepremičnine, ki spadajo v zapuščino bi morale biti v sklepu navedene s podatki iz zemljiške knjige. Dvoumna je navedba v izreku sklepa, da spadajo v zapuščino nepremičnine (parc. št. 108/0, 109/1, 109/3, vse k. o. X) „do 1/1 skupna lastnina“. Iz sklepa ni razvidno, kdo so skupni lastniki teh nepremičnin, sicer pa lahko zapuščino predstavlja le nedoločen delež zapustnice na nepremičnini, ki je skupna lastnina. Ker sta po izpodbijanem sklepu zapustničina dediča dva, bi moralo sodišče v skladu s 3. točko drugega odstavka 214. člena ZD določiti njun dedni delež, vendar ta ne iz izreka sklepa in ne iz njegove obrazložitve ni razviden. Poleg tega ju je sodišče razglasilo le za dediča nepremičnega premoženja, kdo deduje zapustničine delnice in sredstva na njenem transakcijskem računu, pa iz sklepa ni mogoče razbrati. Zaradi opisanih pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni mogoče celovito preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ker se v pritožbenem postopku ugotovljene kršitve ne da odpraviti, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ob izdaji novega sklepa o dedovanju naj sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti in odloči o dedovanju celotne zapuščine, pri tem pa naj skrbneje upošteva pravila o sestavi sklepa, kot so predpisana v 214. členu ZD.