Prosecutor appeal dismissed; lacks standing to appeal civil claim decisions in criminal proceedings under ZKP Art. 101.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Pritožnica ne more izpodbiti odločbe o kazenski sankcij tako, da izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, kot to obrazloži v pritožbi, saj njena pritožba v tem delu ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic kot jih ima oškodovanec. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v kazen vštelo čas pridržanja od 11.11.2009 od 8.17 ure do 12.11.2009 do 17.55 ure. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 608,68 EUR in sodno takso v znesku 112,00 EUR, ki jo je dolžan plačati po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca, družbo B. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrajna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 374. člena ZKP, to je zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu M.M. izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let ter pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta oškodovani družbi povrne 7.731,60 EUR.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obtoženca, odvetnik I.Š..

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1666/2015 z dne 9.7.2015.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko v izrečeni pogojni obsodbi ni določilo pogoja, da mora obtoženec oškodovancu povrniti 20.000,00 EUR, v roku enega leta in osem mesecev, tako kot je predlagala državna tožilka v končni besedi. Predlaganega pogoja ni moglo določiti zato, ker, kot je pravilno in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi, vrednost ukradenih pnevmatik ni dokazana, zato je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom tudi napotilo na pravdo. Pritožnica ne more izpodbiti odločbe o kazenski sankcij tako, da izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, kot to obrazloži v pritožbi, saj njena pritožba v tem delu ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic kot jih ima oškodovanec. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).