Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for procedural violations of the principle of contradiction. The appeal court found that the first instance court failed to conduct a hearing with the plaintiff as requested, violating the principle of contradiction under Article 339 of the Civil Procedure Act. The court held that the first instance court's refusal to conduct a hearing with the plaintiff was a procedural violation of the principle of contradiction under Article 339 of the Civil Procedure Act. The appeal court quashed the first instance judgment and remanded the case for a new trial to ensure the plaintiff's right to be heard is respected. The appeal court found that the first instance court's refusal to conduct a hearing with the plaintiff was a procedural violation of the principle of contradiction under Article 339 of the Civil Procedure Act. The court held that the first instance court's refusal to conduct a hearing with the plaintiff was a procedural violation of the principle of contradiction under Article 339 of the Civil Procedure Act. The appeal court quashed the first instance judgment and remanded the case for a new trial to ensure the plaintiff's right to be heard is respected.

Pritožbi se ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Obstoji načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, za zavrnitev izvedbe pa morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi – izvedbo dokaza lahko zavrne tudi, če gre za povsem neprimeren dokaz za ugotovitev določenega dejstva, v konkretnem sporu pa je tožnik svoje zaslišanje predlagal zato, da bo izpovedal o dejstvih, ki tvorijo dejansko podlago te odškodninske tožbe ter odrekanje primernosti temu dokazu iz teh razlogov v tej zadevi pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika zaslišalo le nasprotno stranko - kršitev pravila obojestranskega zaslišanja iz 258. člena ZPP, ki je ob podanem dokaznem predlogu tožnika za njegovo zaslišanje hkrati tudi kršitev kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče ni npr. odločilo, da zasliši samo eno stranko, ker se druga stranka ne bi odzvala sodnemu vabilu - prim. drugi odstavek 258. člena ZPP - nasprotno, štelo je, da vabilo na zaslišanje za tožnika ni izkazano - vabilo mu je pošiljalo na domač naslov in ne prek pooblaščenca, kot sicer predvideva ZPP v 261. členu).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine 8.500,00 EUR z obrestmi, ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da sodbo razveljavi in sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe. Sodišče je opravilo glavno obravnavo, tožnika ni zaslišalo, tožnik tudi ni prejel vabila. S tem je kršilo pravico do izjave, kršilo načelo kontradiktornosti, podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Dokaz z zaslišanjem strank pa tudi sicer po ustaljeni sodni praksi predstavlja dokaz z zaslišanjem obeh strank. Če po mnenju sodišča dokaz z zaslišanjem strank ni potreben, ne bi smelo zaslišati niti toženca. Tožnik bi morda s svojo iskreno izpovedbo sodišče prepričal v resničnost tožbenih navedb in ni mogoče vnaprej reči, da bi bila njegova izpovedba zaman.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da postopek ni kršen, saj je bil tožnik prisoten na naroku 21.1.2014 in je bil tedaj sprejet sklep, da se zaradi vabljenja prič glavna obravnava določi na 14.3.2014. Stranki sta bili tudi opozorjeni, da bosta na naslednjem naroku zaslišani. Narok je bil zatem večkrat preklican in priložen, opravljen je bil dne 27.5.2014. Tožnik je bil osebno seznanjen, kdaj bo naslednji narok in da se bo na naslednjem naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, zatem je bil narok sicer trikrat preklican in preložen, od tega dvakrat na prošnjo tožeče stranke, kar potrjuje, da je bila tožeča stranka s preložitvijo naroka seznanjena in je njen pooblaščenec prejel pisno obvestilo o preklicu. Opozarja na določbe 137., 115. in 261. člena ZPP. Ker je bil tožnik vabljen pravilno na narok, in vedel, da bo zaslišan, je sodišče pravilno odločilo, da se zasliši le ena stranka, kar je skladno z določbo drugega odstavka 258. člena ZPP, in je tako tudi obrazložena odločitev sodišča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni dokazal trditev, da ga je toženec prizadel in razžalil, ko ga je ozmerjal in žalil 16.5.2009 v P. vpričo številnih mimoidočih. Ocenilo je zbrane dokaze, med drugim tudi izpovedbo toženca, dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa zavrnilo, ker po oceni sodišča, tudi če bi potrdil navedbe, glede na ostale dokaze izpovedba tožnika ne bi pripeljala do drugačne odločitve. Na naroku sodišče ni podalo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožnika, zato je pritožbena graja napačnega postopanja, ko dokaz ni izveden (saj se tožnik predhodno z razlogi za zavrnitev ni mogel seznaniti), pravočasna. Obstoji načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, za zavrnitev izvedbe pa morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi – izvedbo dokaza lahko zavrne tudi, če gre za povsem neprimeren dokaz za ugotovitev določenega dejstva, v konkretnem sporu pa je tožnik svoje zaslišanje predlagal zato, da bo izpovedal o dejstvih, ki tvorijo dejansko podlago te odškodninske tožbe ter odrekanje primernosti temu dokazu iz teh razlogov v tej zadevi pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika zaslišalo le nasprotno stranko - kršitev pravila obojestranskega zaslišanja iz 258. člena ZPP, ki je ob podanem dokaznem predlogu tožnika za njegovo zaslišanje hkrati tudi kršitev kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče ni npr. odločilo, da zasliši samo eno stranko, ker se druga stranka ne bi odzvala sodnemu vabilu - prim. drugi odstavek 258. člena ZPP - nasprotno, štelo je, da vabilo na zaslišanje za tožnika ni izkazano - vabilo mu je pošiljalo na domač naslov in ne prek pooblaščenca, kot sicer predvideva ZPP v 261. členu). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), kjer bo moralo navedene kršitve odpraviti, torej, ker je toženca že zaslišalo, opraviti narok, na katerega bo moralo skladno z določbo 261. člena ZPP vabiti tudi tožnika, da se zasliši kot stranka.