Administrative court dismisses tax enforcement appeal where state subrogated legal aid costs via statute.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Terjatev je na podlagi izrecne zakonske določbe 46. člena ZBPP, ki določa zakonito subrogacijo terjatev iz naslova stroškov postopka v korist države, prešla na Republiko Slovenijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ dovolil izvršbo na dolžnikova denarna sredstva zaradi izterjave terjatve na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Mariboru v znesku 776,63 EUR, zamudnih obresti v znesku 34,92 EUR ter 12,66 EUR in stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR. V obrazložitve sklepa se sklicuje na predlog Državnega pravobranilstva, Zunanjega oddelka v Murski Soboti, ki je predlagalo izvršbo zoper tožnika, ker ta ni poravnal obveznosti, ki jo ima do Republike Slovenije na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zvezi z izplačanimi sredstvi za brezplačno pravno pomoč. Za izterjavo navedene obveznosti je po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) pristojna carinska uprava v davčnem postopku.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno spremenila izpodbijani sklep, in sicer je navedla pravilni izvršilni naslov, to je sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. P 141/2012 z dne 11. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. P 141/2012-50 z dne 12. 2. 2013, v preostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi P 141/2012 dolžan nasprotni stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.646,58 EUR. Ker je bila nasprotni stranki v pravdnem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč, v okviru katere so bila izplačana sredstva v znesku 776,63 EUR, je v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči terjatev v navedeni višini prešla na Republiko Slovenijo. Tožnik je torej tako dolžan Republiki Sloveniji poravnati obveznost v navedeni višini. Izvršilni naslov, to je sodba okrožnega sodišča, je tudi opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je terjatev postala izvršljiva dne 20. 3. 2013. Prav tako ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (157. člen ZDavP-2). Okoliščina, da je tožnik brezposeln, pa sama po sebi še ni razlog, da se zoper njega ne bi mogla voditi izvršba. Namreč že ZDavP-2 določa, katera sredstva so izvzeta iz davčne izvršbe, kakor tudi omejitve pri izvršbi na denarna sredstva.

Tožnik v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napada odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe. Meni, da za izdajo sklepa o izvršbi niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ker je prvostopenjski organ navajal neveljaven izvršilni naslov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato se v smislu določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje tudi to sodišče.

V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 141/2012, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo stroškov pravdnega postopka. Pri tem pa se je del stroškov v višini 776,63 EUR nanašal na sredstva, ki so bila izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči upravičencema A.A. in B.B. Navedena terjatev je na podlagi izrecne zakonske določbe 46. člena ZBPP, ki določa zakonito subrogacijo terjatev iz naslova stroškov postopka v korist države, prešla na Republiko Slovenijo. Po določbi 8. točke 3. člena ZCS-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, pa se denarne terjatve države, ki se izterjujejo med drugim tudi v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, izterjujejo v davčni izvršbi v okviru pristojnosti carinske uprave.

V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik svoje obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe sodišča ni poravnal, sklep o izvršbi pa po presoji sodišča vsebuje predpisane sestavine v smislu 151. člena ZDavP-2. Pri tem sodišče zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da v sklepu ni bil naveden pravilni izvršilni naslov. V izpodbijanem sklepu je bila kot izvršilni naslov navedena sodba Višjega sodišča v Maribor, s katero pa je bila le potrjena sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, s katero je bila tožniku naložena obveznost plačila pravdnih stroškov. Navedeni izvršilni naslov se je torej nanašal na sporno obveznost, prav tako je tožena stranka v pritožbenem postopku v skladu s pooblastili iz 251. člena ZUP dopolnila prvostopni sklep še z navedbo odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti kot izvršilnega naslova.

Ker tožnik drugih ugovorov, ki so lahko predmet davčne izvršbe, ne navaja, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.