Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to voluntary abandonment of asylum center and loss of legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik - prosilec za mednarodno zaščito - 14. 5. 2015 samovoljno zapustil azilni dom in da se po tem vanj ni več vrnil. V obravnavani zadevi to pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je pri tem sodišču 25. 5. 2015 vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je toženka zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Predlagal je, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru z dne 1. 6. 2015 navaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen, in bil zaradi tega izbrisan iz uradne evidence. V azilni dom se ni vrnil, toženka pa ne ve, kje se nahaja. Zato meni, da ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov ter zato pričakuje vsebinsko obravnavanje tožbe, za to izkazati svoj pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njenega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka in mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik – prosilec za mednarodno zaščito – 14. 5. 2015 samovoljno zapustil azilni dom in da se po tem vanj ni več vrnil.

Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) v tretji alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek istega člena).

V obravnavani zadevi to pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe (14. 5. 2015) dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali naslov, na katerem so nastanjeni, ali se ne nahajajo več na ozemlju RS, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je v več svojih odločbah sprejelo tudi Ustavno sodišče RS (Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-1840/07 z dne 15. 1. 2009 in št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009). Po 88. členu ZMZ je namreč ena od dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito, da je vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odziva na njegova vabila in se podreja njegovim ukrepom (druga alineja). To pa pomeni, da se mora prosilec do pravnomočnosti odločbe o prošnji za mednarodno zaščito ravnati v skladu z zakonom, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga.

Ker izpodbijani sklep zaradi umika prošnje očitno ne posega več v tožnikovo pravico oz. pravno korist, je sodišče tožbo zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).