Administrative court dismissed appeal against internal fuel station ban for cooperative's own vehicles.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Pravilna je razlaga prvostopenjskega organa, da določba drugega odstavka 93. člena Pravilnika o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi vsebuje dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno za točenje goriv na internem servisu. Prvi pogoj je, da gre za vozilo lastnika bencinskega servisa, in drugi pogoj, da lastnik bencinskega servisa to vozilo uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. Ni mogoče slediti tožniku, da njena organiziranost, gre za zadrugo, ustanovljeno na podlagi določb ZZad, terja drugačno razlago predpisa. To pomeni, da na internem bencinskem servisu tožnik lahko toči gorivo v lastna vozila za opravljanje lastne registrirane dejavnosti. Drugačna razlaga bi namen možnosti za ustanovitev internega servisa, katerega ustanovitev je vezana na določene tehnične in varnostne določbe, približala javni uporabi, ki zahteva strožjo zagotovitev tehnične opremljenosti takih postaj za oskrbo z gorivi.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku v 1. točki izreka prepovedal na internem bencinskem servisu na lokaciji ... prodajo tekočih goriv in točenje tekočih goriv v tista vozila, ki niso v lasti tožnika kot lastnika internega bencinskega servisa, ter v tista vozila, ki so v lasti tožnika, pa jih ne uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti; v 2. točki izreka določil, da se mora ukrep začeti izvrševati naslednji dan po prejemu odločbe; v 3. točki izreka, da mora odgovorna oseba tožnika obvestiti energetskega inšpektorja o izvrševanju ukrepa v roku 8 dni po preteku roka iz 2. točke izreka. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi ogleda in izjave direktorja tožnika – A.A. ugotovil, da tožnik opravlja prodajo dizelskega goriva in točenje dizelskega goriva v nasprotju z drugim odstavkom 93. člena Pravilnika o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi (Pravilnik/09), ker prodaja gorivo članom B. in ker toči goriva v stroje, ki so v lasti članov B. Ukrep je izrekel v skladu s 1. točko 101. člena Energetskega zakona (EZ) in odredil odpravo ugotovljene nepravilnosti.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Tožnik izpodbija prvostopno odločbo, uvodoma pa ugovarja kršitvi določb postopka zaradi neobrazloženosti drugostopne odločbe, ki se ni opredelila do vseh pritožbenih navedb. Ugovarja tudi napačni uporabi materialnega prava in zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Organa sta napačno uporabila določbi drugega odstavka 93. člena in 4. točko 3. člena Pravilnika/09, ker se zadrug ne more enačiti z ostalimi gospodarskimi družbami. Člani zadruge so lastniki zadruge in lastniki njenega premoženja, kar izhaja tudi iz konkretnih Pravil zadruge. Sporni določbi Pravilnika je organ uporabil dobesedno. Zahteva po kumulativni podanosti obeh pogojev je pretoga, ker ne upošteva, da so člani zadruge njeni lastniki in s tem tudi lastniki vsega njenega premoženja. Organa ne upoštevata značilnosti različnih pravno statutarnih oblik inšpekcijskih zavezancev ter različnih oblik lastništva in načina uporabe vozil ter opreme inšpekcijskih zavezancev. Podanost možnosti obeh kumulativnih pogojev je zgolj izjema. Npr. vozila so v lasti leasing hiše oziroma kmetje si stroj izposodijo, uporabijo pa ga za svojo registrirano dejavnost. Pri organiziranosti v zadrugo se določb pravilnika ne da uporabiti na enak način, kot za gospodarske družbe. Pri zadrugi gre za tesnejši odnos med članom in zadrugo, ki jo tudi Ustavno sodišče opredeljuje kot skupnost članov. Člani se ob pristopu odpovedo določenim svojim pravicam in prevzamejo določene obveznosti. Namen zakona je preprečevanje javne uporabe. Tožnik pa ne toči goriva osebam izven lastništva zadruge, zato ravnanje ne predstavlja javne uporabe bencinskega servisa. Tudi goriva ne obračuna po tržni ceni, ampak zgolj v višini stroškov nabave. Edini merodajni kriterij je, ali prihaja do javne uporabe bencinskega servisa. Trenutna ureditev je tudi ekološka, saj je bencinski servis oddaljen 25 km stran. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ustavitev inšpekcijskega postopka in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna prepoved, izrečena tožniku v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Prvostopni organ je, pooblaščen na podlagi določb EZ, svojo odločitev utemeljil na določbah podzakonskega predpisa, 3. in 93. člena Pravilnika/09. Sodišče soglaša z razlago organa, da določba drugega odstavka 93. člena Pravilnika/09 vsebuje dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno za točenje goriv na internem servisu. Prvi pogoj je, da gre za vozilo lastnika bencinskega servisa, in drugi pogoj, da lastnik bencinskega servisa to vozilo uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti.

V obravnavani zadevi je organ ugotovil, da tožnik toči gorivo članom B., zadružna enota ..., v traktorje, s katerimi opravljajo delo na lastni kmetiji (izpovedba odgovorne osebe zavezanca – A.A.), kar pomeni neizpolnjevanje obeh predpisanih pogojev.

Sodišče ne more slediti tožniku, da njena organiziranost, gre za zadrugo, ustanovljeno na podlagi določb Zakona o zadrugah (ZZad), terja drugačno razlago predpisa. Zadruga je pravna oseba (7. člen ZZad), s svojim premoženjem (34. člen ZZad) in registriranimi dejavnostmi, ki jih kot pravna oseba izvaja (2. člen ZZad). Navedeno pomeni, da na internem bencinskem servisu lahko toči gorivo v lastna vozila za opravljanje lastne registrirane dejavnosti. Drugačna razlaga drugega odstavka 93. člena Pravilnika/09 bi namen možnosti za ustanovitev internega servisa, katerega ustanovitev je vezana na določene tehnične in varnostne določbe (94. - 105. člen Pravilnika/09), približala javni uporabi, ki zahteva strožjo zagotovitev tehnične opremljenosti takih postaj za oskrbo z gorivi. Sodišče iz navedenega razloga ne more slediti tožniku, da drugačno, netogo razlago pravilnika terjajo določbe ZZad, po katerih so člani zadruge lastniki zadruge in lastniki njenega premoženja ter se zato pri organiziranosti v zadruge določb pravilnika ne da uporabiti na enak način kot za gospodarske družbe. Kljub tesnejšemu odnosu med člani in zadrugo ima zadruga pravno in poslovno sposobnost ter je tudi lastnica premoženja, kot je bilo tožniku že zgoraj pojasnjeno, zato se določba drugega odstavka 93. člena Pravilnika/09 lahko uporabi tudi za zadrugo. Drugačna uporaba predpisa izključno za zadrugo bi morala, kolikor tožnik meni, da njena organiziranost oziroma specifična dejavnost to terja, biti izrecno določena, iz sedanje določitve pa ne izhaja možnost za drugačno obravnavo tožnika, ki je pravno organizacijsko ustanovljen kot zadruga.

Da bi bila zadruga kot organizacijska oblika deležna drugačne obravnave, ne izhaja niti iz Pravilnika/14 (Uradni list RS št. 17/2014), v katerem je drugi odstavek 93. člena Pravilnika/09 črtan. Namreč vsebina prvega pogoja določbe drugega odstavka 93. člena Pravilnika/09 je vsebovana že v 3. členu tako Pravilnika/14, kot Pravilnika/09. Namen ustanovitve internega servisa za točenje goriv je le v izključni oskrbi lastnega parka vozil. Termin „lastni park vozil“ pa je razumeti, tudi v pogledu zadrug, za vozila, ki so v njenem premoženju. Tožbeni ugovori, ki jih tožnik izpeljuje iz lastništva članov zadruge in s tem opravičuje uporabo internega servisa tudi za člane zadruge, za točenje goriva v njim lastna vozila, ki jih uporabljajo na njim lastnih zemljiščih, prebijejo vsebino obeh določb Pravilnika. Toženka je zato po mnenju sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo. Neutemeljen pa je tudi ugovor glede nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je bil predlagan zastopnik tožnika v upravnem postopku zaslišan in na njegovi izpovedbi temelji izpodbijana odločba.

Sodišče tudi ni sledilo ugovoru kršitve določb postopka iz razloga neobrazloženosti drugostopne odločbe. Soglaša s tožnikom, da je drugostopna odločba neobrazložena glede njegovih ugovorov, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na odločitev, saj s tožbo v upravnem sporu tožnik izpodbija prvostopno odločbo, ki pa je obrazložena. Neupoštevni v inšpekcijskem postopku, kot je obravnavan, so tudi ugovori o neekološkosti izpodbijane odločbe. Tudi dejstvo, da se cena goriva ne obračunava tržno, ni element relevantnega dejanskega stanja v zadevi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.