Appeal allowed: Court rules attorney fees in insolvency proceedings are a civil claim, not a special procedure matter.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka E. d.o.o. - v stečaju je dolžna tožeči stranki odvetniku M. O. plačati 2.560,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 195,00 EUR stroškov postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

[JEDRO]

Stališče, da povračilo stroškov stečajnega postopka ne more biti predmet posebne pravde, je materialnopravno zmotno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Po ugotovitvi, da vtoževana terjatev predstavlja stroške stečajnega postopka, ki se vodi nad toženo stranko, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker povračilo stečajnih stroškov ne more biti predmet posebne pravde.

2. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje je sodišče zmotno ugotovilo, ker ni upoštevalo, da stečajno sodišče stečajnega upravitelja ni pravilno pozvalo k predložitvi dokumentacije. Sicer pa to ob pravilni uporabi materialnega prava niti ni bistveno. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo o utemeljenosti stroškov že odločeno v okviru stečajnega postopka in da za vtoževane stroške ne odgovarja tožena stranka, ker je nepriznanje stroškov zakrivil stečajni upravitelj. Niti stečajni upravitelj, še manj pa pooblaščenec (tožnik) v stečajnem postopku nista imela možnosti pritožbe. Z začetkom stečajnega postopka pravna oseba ne preneha, prenehajo pa pooblastila dotedanjih zakonitih zastopnikov, namesto njih jih pridobi stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj ga je pooblastil za zastopanje pred sodiščem v imenu in za račun tožene stranke, zato mu mora tožena stranka plačati za opravljeno delo. Na veljavnost sklenjene pogodbe ne more vplivati odobritev ali neodobritev stečajne sodnice in ni pomembno ali je napako storilo sodišče ali stečajni upravitelj. Stališče, kakršnega zastopa prvostopenjsko sodišče, bi pomenilo nered in nezanesljivost v pravnem prometu. Gre za podobno situacijo, kot če bi rekli, da pogodba, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik gospodarske družbe, ni veljavna, ker zakoniti zastopnik ni imel internega soglasja v družbi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za razsojo relevantna dejstva so nesporna, saj jih je tožena stranka izrecno priznala (gl. list št. 12 spisa). Tožnik je toženi stranki 25. 9. 2013 izstavil račun v višini 2.560,41 EUR za opravljeno storitev zastopanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Materialnopravno pravilen (in neizpodbijan) je zaključek prvostopenjskega sodišča, da vtoževani stroški predstavljajo stroške stečajnega postopka po 355. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Stečajni upravitelj priznava upravičenje do plačila po izstavljenem računu, vendar je moral glede na določila 357. člena ZFPPIPP za plačilo pridobiti soglasje stečajnega sodišča. Stečajno sodišče pa soglasja ni dalo. Pravilno je stališče pritožbe, da ni relevantno zakaj ne.

6. Tožnik je storitev za toženo stranko opravil na podlagi veljavno danega pooblastila. Za zastopanje v pravdi pred Okrožnim sodiščem ga je pooblastil stečajni upravitelj, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke. Med tožnikom in toženo stranko je bilo s tem vzpostavljeno mandatno razmerje. Nesporno je, da je tožnik svoj del obveznosti po mandatni pogodbi izpolnil. Zato je upravičen do plačila za opravljen posel (766. in 776. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Soglasje tretjega, v obravnavanem primeru sodišča, na pogodbene obveznosti strank nima vpliva. V pogodbenem pravu velja načelo relativnosti: pogodba ustvarja pravice in obveznosti med pogodbenimi strankami (125. člen OZ). Upnik in dolžnik sta tista, ki sta s pomočjo izjave pravno poslovne volje ustvarila medsebojno obligacijsko (pogodbeno) razmerje. Pogodbenika niti nista imela možnosti izpodbiti odločitve sodišča, katere posledica je bila, da med njima nesporno upravičenje do plačila ni moglo biti izplačano. Ne stečajni upravitelj ne tožnik, ki je opravil odvetniško storitev za stečajnega dolžnika, nista stranki stečajnega postopka, ki se vodi nad toženo stranko, zato nimata pravice do pritožbe zoper odločitev stečajnega sodišča, da ne da soglasja za izplačilo stroškov stečajnega postopka.(1) Edina možnost, da tožnik dobi plačilo, do katerega je upravičen, je, da ga uveljavi s tožbo.

7. Stališče, da povračilo stečajnih stroškov ne more biti predmet posebne pravde, je materialnopravno zmotno. Tožena stranka ni ugovarjala ne višini vtoževane terjatve ne zahtevku v obrestnem delu. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Glede vse to je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika ter spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP) izpodbijano odločitev tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

8. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Do odvetniških stroškov tožnik ni upravičen, ker se kot odvetnik zastopa sam. Upravičen pa je do povračila skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) plačanih sodnih taks. Za tožbo je znašala sodna taksa 195,00 EUR. Tožnik je sicer plačal tudi takso za pritožbo, vendar pa povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahteval. Ker sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), stroškov takse za pritožbo ne more dosoditi, in je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel. Skladno s 313. členom je sodišče določilo petnajstdnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. V kolikor jih tožena stranka v tem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Gl. sklep VSL Cst 30/2014 z dne 22. 1. 2014