Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on liability for injury in poorly lit room.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.500 EUR. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 38,48 EUR drugi toženki.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar je posledica zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov, med drugim tudi za zaslišanje F. P. Napačen je zaključek sodišča, da prvi toženec ni ravnal protipravno, ker naj bi bil prostor zadostno osvetljen že zaradi dnevne svetlobe, ki je prihajala skozi okna pod stropom. Takšen sklep je napačno temeljil zgolj na zaznavah ob opravljenem ogledu 1. 4. 2014, čeprav je tožnik opozoril, da je bil ta dan prostor svetlejši, da so bila okna čistejša in stene svetlejše v primerjavi s stanjem v času nezgode, čemur toženi stranki nista oporekali. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj tožniku tega ni verjelo, niti se ni opredelilo do teh okoliščin. Omarica, na kateri se je poškodoval tožnik, je bila čisto na dnu in se je, drugače od ostalih, nahajala v senčni legi ter ni bila neposredno osvetljena z zunanjo svetlobo. Nekatera okna so bila matirana, zato je bila prepustnost svetlobe skoznje bistveno zmanjšana. Do poškodbe je prišlo, ko se je tožnik sklonil, pri čemer so bila vratca odprta. Ob temni barvi vratc, črnih tleh in debelini vratc je zmanjšanje osvetlitve prostora povzročilo to, da je tožnik brez svoje krivde vratca spregledal. Pri oblačenju je moral zaradi zapovedi prvega toženca hiteti, bil je tudi slaboviden, do česar se sodišče ni opredelilo oz. tega neprerekanega dejstva ni upoštevalo. Čeprav je vratca odklenil brez težav (ključavnica je v primerjavi z vratci omarice svetlejše barve), to še ne pomeni, da je bil rob omarice enako viden in prepoznaven. Tožniku ni mogoče očitati nikakršne neskrbnosti ali nepazljivosti. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zmotno uporabljeno materialno pravo. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva, ker ne vsebuje konkretiziranih razlogov, zakaj sodišče ni zaslišalo predlaganih prič. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Prvi toženec in druga toženka nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.

6. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov tožnika z zaslišanjem prič F. P. in K. J., ki naj bi potrdila tožnikove trditve o tem, da so bile razmere v garderobi na dan nastanka škodnega dogodka drugačne kot ob ogledu (stena desno od omaric in okna naj bi bili takrat bolj umazani) in o pravilih zavoda glede zbora in sankcij zaradi neupoštevanja pravil. V dokaznem sklepu je sodišče zavrnitev zadostno utemeljilo s tem, da se je o osvetljenosti prostora prepričalo že z ogledom, v naslednji točki obrazložitve pa zaključek o nepotrebnosti izvedbe dokazov podkrepilo z dodatnimi razlogi, češ da tudi če bi dokazni postopek pokazal, da so bili stena desno od omaric oziroma (matirana) okna na dan škodnega dogodka bolj umazana, to ne bi moglo vplivati na drugačen zaključek o temelju odškodninske odgovornosti. O zatrjevani okoliščini, da je bil tožnik v naglici zaradi obveznega čimprejšnjega zbora obsojencev na dvorišču, ki naj bi pripomogla k nastanku poškodbe, je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika, zato v zvezi s tem ni bilo treba zaslišati še predlaganih prič. Trditve glede sankcij zaradi kršitve pravil o zboru obsojencev so bile same po sebi presplošne, da bi mogle vplivati na drugačen zaključek o prvotoženčevi odgovornosti, z vsebino izpovedb prič pa se pomanjkljivih trditev ne sme nadomeščati. Glede na navedeno izpodbijana sodba ni obremenjena s smiselno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako je neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima jasne in razumljive razloge, tako da jo je mogoče preizkusiti.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: (1) tožnik si je 29. 8. 2008 ob 11.45 poškodoval ustnico v garderobi prvega toženca, potem ko je prenehal z delom zaradi izpada električne energije, (2) okna, gledano proti omarici, so nameščena tako levo kot desno, (3) garderoba je bila zaradi števila in razporeditve oken primerno osvetljena že s samo naravno svetlobo, ki je prihajala skozi okna, (4) vratca omarice in tla v garderobi so bila res temna, vendar povsem vidna, (5) tožnik je omarico predhodno sam (normalno) odklenil, pri čemer ni imel težav, saj je 'zadel v prvem poskusu', (6) večina oken v garderobi je imela mat steklo, (7) prvi toženec je od obsojencev zahteval, da se preoblečejo in zberejo na zbirnem mestu v desetih do petnajstih minutah.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bila garderoba primerno osvetljena že z naravno svetlobo, dodatna osvetlitev z lučmi pa ni bila potrebna, zato v zvezi s tem prvemu tožencu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Zahteva, da se obsojenci preoblečejo in zberejo v času, ki je primeren, pa tudi ni vzrok za nezgodo.

10. Pritožbeni očitki zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, argumentirana in vsebinsko skladna, zaključek, da je bil prostor zadostno osvetljen že z dnevno svetlobo, pa prepričljiv. Pritožnik s številnimi navedbami o tem, da je bila vidljivost slaba, ne more vnesti dvoma o pravilnosti takšnega zaključka.

11. Pritožbena trditev o tem, da je bila prepustnost svetlobe zaradi matiranih oken bistveno zmanjšana, je nedopustna oziroma neopravičena pritožbena novota, zato je neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta za presojo bistveni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnik pred tem sam odklenil omarico in da pri tem ni imel težav (ključavnico je zadel v prvem poskusu). Pritožnik si zaman prizadeva relativizirati pomen druge ugotovitve s sklicevanjem na to, da je bila ključavnica zaradi svetle barve vidnejša v primerjavi s temnim in ozkim robom omarice, v katero se je udaril. Ključna je površina (in ne barva) ključavnice, ki je bistveno manjša od površine roba vrat omarice, zaradi česar ima osvetljenost prostora pri odklepanju večjo vlogo. Če je tožnik ob dani vidljivosti (in ob zatrjevani slabovidnosti) zmogel v prvem poskusu vtakniti ključ v ključavnico, bi še toliko bolj mogel in moral zaznati rob odprtih vrat omarice.

13. Glede na opisane okoliščine škodnega primera je bil po presoji pritožbenega sodišča vzrok za tožnikovo poškodbo njegova lastna nepazljivost, ki bremeni njega, ne pa dejstvo, da je bila v garderobi slaba vidljivost zaradi nedelujočih luči, na katero se sklicuje tožnik. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zahteva prvega toženca, da se obsojenci preoblečejo in zberejo na zbirnem mestu v zadostnem času, to je v desetih do petnajstih minutah, ne pomeni protipravnega ravnanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

14. Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).