Appeal dismissed; employer's jurisdiction objection rejected; employee's residence determines labor dispute venue under ZPP Art. 47. ZDSS-1 Art. 19.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po tej določbi je za odločanje v individualnih delovnih sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka delodajalec, tožena stranka pa delavec, zato je potrebno glede krajevne pristojnosti upoštevati določbe 47. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi določb 19. člena ZDSS-1. Ta določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Ljubljani, Delovno sodišče v Mariboru ni krajevno pristojno za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti je zato utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2002 in nadalj.) napotuje na uporabo določb ZPP, ki ima glede sporov iz pogodbenih razmerij specialno pristojnost glede na kraj izpolnitve, ne glede na stalno prebivališče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre v konkretnem primeru za spor glede izpolnitve tožene stranke iz pogodbe o specializaciji in pogodbe o izobraževanju in pravic in obveznosti glede podiplomskega študija. Tako gre v predmetni zadevi za spor iz pogodbenih razmerjih med strankama in je v zadevi pristojno tudi sodišče, na območju katerega je določen kraj izpolnitve pogodbenih obveznosti, ki je v A.. Sodišče je spregledalo, da sta se stranki o krajevni pristojnosti sodišča v A. veljavno dogovorili v 5. členu pogodbe o specializaciji z dne 1. 4. 2001. Dogovor o krajevni pristojnosti sodišča v A. je veljaven, saj gre za spor zaradi vrnitve stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s specializacijo tožene stranke, in se jih je ta zavezala vrniti v primeru, če bi po njeni lastni krivdi oz. volji delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo pred potekom 10 let od dneva opravljenega specialističnega izpita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožeča stranka (delodajalec) od tožene stranke (delavke) zahteva povračilo stroškov specializacije in povračilo stroškov podiplomskega študija (magistrskega in doktorskega).

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora tožene stranke o krajevni nepristojnosti sodišča prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP ter določbe ZDSS-1, ki kot specialni predpis velja za postopek v individualnih delovnih sporih. Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po tej določbi je za odločanje v individualnih delovnih sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka delodajalec, tožena stranka pa delavec, zato je potrebno glede krajevne pristojnosti upoštevati določbe 47. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi določb 19. člena ZDSS-1. Ta določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Tožena stranka ima stalno prebivališče v B. na naslovu C., zato je ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

7. Nekorektno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta se stranki o krajevni pristojnosti sodišča v A. veljavno dogovorili v 5. členu pogodbe o specializaciji z dne 1. 4. 2001. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno obrazložilo, da se stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti glede na določbe ZDSS-1, saj 10. člen določa, da se v delovnih sporih stranke oz. udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi o specializaciji ni upoštevalo.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre v konkretnem primeru za spor iz pogodbenih razmerjih med strankama in je zato pristojno tudi sodišče, na območju katerega je določen kraj izpolnitve pogodbenih obveznosti, torej A.. Pritožba ima verjetno v mislih določilo 51. člena ZPP, ki ureja pristojnost v sporih iz pogodbenih razmerij. Ta določa, da če je v sporih iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker je v Republiki Sloveniji kraj izpolnitve obveznosti, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega bi bilo treba izpolniti obveznost, ki je predmet spora. Do utemeljitve krajevne pristojnosti glede na kraj izpolnitve obveznosti po tej določbi lahko pride le v sporih z mednarodnim elementom, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Zato krajevna pristojnost v sporih brez mednarodnega elementa ne more temeljiti na okoliščini kraja izpolnitve obveznosti, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).