Court partially allows appeal, overturning court order for court fee payment due to procedural violation of payment order requirements.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke na oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je iz naslova sodne takse za nasprotno tožbo dolžna poravnati 494,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun sodišča (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za oprostitev, delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti ali delno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče pri odločanju ni upoštevalo ustreznih z dokazi podkrepljenih trditvenih navedb o težkem likvidnostnem stanju tožeče stranke v času nastanka taksne obveznosti in je zmotno uporabilo materialne določbe predpisov o sodnih taksah. Povsem nepravilna pa je tudi odločitev sodišča v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse za nasprotno tožbo v roku 15 dni od prejema sklepa. Na podlagi 1. odstavka 34.

člena ZST-1 mora sodišče stranki, ki ob nastanku taksne obveznosti takse ni plačala, poslati plačilni nalog za plačilo sodne takse. Na podlagi 34.a člena ZST-1 ima stranka zoper plačilni nalog pravico do ugovora. Z odločitvijo v II. točki izreka je sodišče tožeči stranki v celoti odvzelo pravico do ugovora. Sicer pa je tožeča stranka z obsežnimi navedbami v nasprotni tožbi, podkrepljenimi z dokaznimi listinami, izkazala izredno težko likvidnostno situacijo, ki ji ne omogoča plačila sodne takse za tožbo oziroma ne omogoča plačila v celoti.

Pri tem bi sodišče, ki vodi vse postopke, moralo upoštevati tudi, da je tožeča stranka vložila nasprotne tožbe zaradi plačila odškodnine za škodo, povzročeno delodajalcu, zoper osem bivših delavcev, ki so hkrati podali izredno odpoved delovnega razmerja, kar v seštevku predstavlja več kot 4.000,00 EUR plačila iz naslova sodne takse. Tožeča stranka si je vse leto 2014 prizadevala pridobiti dodatna posojila zaradi premagovanja likvidnostih težav, da ne bi prišlo do blokade bančnih računov, a ji v letu 2014 bančnega kredita ni uspelo pridobiti pri nobeni banki.

Tožeča stranka je podala obsežne navedbe, ki potrjujejo težko likvidnostno situacijo v letu 2014, ki bi jo bilo sodišče dolžno upoštevati. Pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev je sodišče dolžno upoštevati vse tožbene navedbe in ne le tistih v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodne takse. Tožeča stranka je nedvomno izkazala, da je kar osem proizvodnih delavcev naenkrat podalo izredno odpoved delovnega razmerja, kar ji je povzročilo 27,5 % izpada delovne sile oziroma 44,44 % izpada delovne sile v proizvodnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V točki I izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse. Tožeča stranka je pravna oseba in zanjo veljajo prvi, tretji in četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 38/2008 in nadaljnji). Oprostitev plačila sodne takse glede na te določbe je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Po 3. odstavku 11. člena ZST-1 mora sodišče oprostiti plačila sodne takse stranko, če nima denarja zanjo in ga tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri presoji je treba upoštevati tudi premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje (4. odstavek 11. člena ZST-1).

6. Ker se postopek za oprostitev plačila sodne takse vodi v okviru pravdnega postopka, torej veljajo splošna pravila pravdnega postopka (3. odstavek 1. člena ZST-1). Ker je zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki je postavil zahtevek, nosi trditveno in po potrebi dokazno breme on sam (212. člen ZPP). Sodišče je dolžno zgolj preizkusiti, ali so njegove navedbe pravilne (4. odstavek 12. člena ZST-1), ni pa dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali bi zavezanec nemara bil upravičen do oprostitve plačila sodne takse.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. Tožeča stranka je v predlogu sicer navedla, da bi takojšnje plačilo sodne takse v znesku 494,00 EUR resno ogrozilo njeno dejavnost, vendar s predloženimi podatki o premoženjskem stanju tega ni uspela izkazati. Iz podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka in ki izhajajo iz AJPES, je namreč razvidno, da tožeča stranka nima blokiranih transakcijskih računov, poleg tega iz letnega poročila za leto 2014 izhaja, da je izguba res znašala 9.209,00 EUR, medtem ko so znašali čisti prihodki za to leto 278.760,00 EUR. Glede na podatke AJPES tožeča stranka nima neporavnanih obveznosti in zoper njo tudi niso uvedeni postopki insolventnosti, prav tako pa se sredstva v zadnjih letih niso zmanjšala. Iz bilance za leto 2014 pa izhaja, da ima kratkoročna sredstva v višini 31.377,00 EUR ter zaloge v znesku 18.515,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka plačati 494,00 EUR sodne takse, materialnopravno pravilna.

8. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) ter v tem delu (točka I izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. S točko II. izreka sklepa je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo plačilo sodne takse v znesku 494,00 EUR, plačilnega naloga pa predhodno ni izdalo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s 1. odstavkom 34. člena ZST-1, ki sodišču nalaga, da najprej izda plačilni nalog, zoper katerega ima zavezanec pravico do vložitve ugovora (34.a člen ZST-1). Ohranitev točke II izreka prvostopenjskega sklepa v veljavi bi pomenila, da je tožeči stranki odvzeta pravica do ugovora.

10. Pritožba je v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato točko II izreka prvostopenjskega sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (četrti odstavek 165. člena ZPP).