Appeal dismissed; claim for enforcement costs rejected due to missed statutory deadline for immediate claim.

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Subjektivni rok, v katerem je treba zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov, je predpisan s standardom „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“. Standard „takoj“ mora glede na okoliščine primera razlagati sodišče, razlaga pa mora biti sicer prožna, upoštevajoč okoliščine primera, a ozka, v smislu, takoj ko je to mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnice za odmero stroškov izvršitelja z dne 20. 3. 2015.

2. Zoper sklep se je upnica pravočasno pritožila, uveljavlja pa pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Očita kršitev sedmega (oziroma sedaj osmega) odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Priglaša stroške pritožbenega postopka v višini sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bila znana višina nastalih stroškov z dnem prejema računa izvršitelja 10. 2. 2015, priglasila pa jih je z vlogo z dne 20. 3. 2015, temveč izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je zamudila rok za pravočasno priglasitev. Določba osmega odstavka 38. člena ZIZ predpisuje subjektivni rok, v katerem je treba zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov, s standardom „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“. Standard „takoj“ mora glede na okoliščine primera razlagati sodišče. Do tega vprašanja se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014, v katerem je razložilo namen zakonske določbe, ki je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov. Zapisalo je, da je treba standard „takoj“ v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino določbe osmega odstavka 38. člena ZIZ (nepravilno se je sicer sklicevalo na sedmi odstavek, ki je veljal pred uveljavitvijo ZIZ-J, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva) in navedlo njen namen. Navedbo v obrazložitvi sklepa, da je naslednji dan po prejemu računa izvršitelja „začel teči tudi tridesetdnevni rok za njihovo pravočasno prijavo“, višje sodišče razume kot razlago standarda, torej da je trideset dni tisti rok, ki še pomeni „takoj“, in ne kot nepravilno upoštevanje roka kot zakonskega.

6. Upnica ni niti v vlogi, v kateri je zahtevala povrnitev stroškov izvršitelja v več kot enem mesecu po tem, ko so nastali in je bila znana njihova višina, niti v pritožbi navedla nobenih okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo mogoče povrnitve zahtevati prej, torej takoj, ko je bilo to mogoče. Tudi po mnenju višjega sodišča pa priglasitev stroškov z vlogo z dne 20. 3. 2015, ob tem ko se je z višino stroškov seznanila 10. 2. 2015, presega čas, ki ga je še mogoče šteti kot „takoj, ko je to mogoče“.

7. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Upnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).