Administrative court dismissed appeal against conditional release denial based on sufficient indicia of new crimes.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sum storitve kaznivega dejanja je zadosten indic za pravno presojo, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Navedena dejstva namreč utemeljujejo izrek, glede na 88. člen KZ-1, saj obrazložitev vsebuje dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge za v izreku navedeno odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi je navedel, da je obravnaval prošnjo tožnika za pogojni odpust in na svoji redni seji dne 9. 12. 2014 sprejel odločitev, da se tožnika pogojno odpusti iz prestajanja kazni zapora dne 27. 2. 2015. Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pa je organ z dopisi z dne 16. 2. 2015 in 18. 2. 2015 ter 19. 2. 2015 seznanil, da je v času od zasedanja komisije prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so vplivale na podani predlog zavoda. Obsojenca so z dnem 13. 2. 2015, zaradi okoliščin, ki nakazujejo na sum storitve kaznivega dejanja zatajitve in zlorabe milejšega režima premestili v zaprti del zavoda, saj si je prilastil televizijski sprejemnik, ki je last trenutno še neznanega obsojenca in ga za lastno uporabo, brez dovoljenja vodje oddelka, vnesel v polodprti oddelek. Poleg tega je tudi grozil soobsojencu v zvezi z omenjenim dogodkom, kar nakazuje na sum storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Zavod je o tem obvestil Policijsko postajo v …. Na podlagi 130. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik) se v primeru, če v času od odločitve Komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu. V skladu s petim odstavkom 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je organ odločil, da se obsojenca pogojno ne odpusti, saj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.

Tožnik v tožbi navaja, da je organ sprejel odločitev na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik je bil po krivici premeščen v zaprti del zavoda, saj ni storil kaznivega dejanja prilastitve TV sprejemnika in ni grozil soobsojencu. TV sprejemnik je pri opravljanju dela čistilca več kot tri tedne gledal v smeteh zaprtega oddelka, potem pa ga je, ker se tri tedne ni nihče televizorja dotaknil, odnesel v polodprti oddelek v svojo celico, misleč, da ga je nekdo zavrgel ob odhodu iz zavoda. Tožnik je TV sprejemnik iz smeti vzel že oktobra 2014, pri tem pa vse do odločitve komisije ni noben od soobsojenih ali pravosodnih policistov tožniku rekel, da naj TV sprejemnik vrne, niti se nobeden izmed soobsojenih ni nikomur pritožil glede TV sprejemnika, čeprav tožnik TV sprejemnika ni vzel na skrivaj. Če bi tožnik imel možnost podati svojo obrazložitev, bi lahko povedal, kaj se je s televizorjem dogajalo in komisija odločitve ne bi preklicala. Tožnik je storil dejanje davčne zatajitve, nikoli ni še nič ukradel niti ni komu grozil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni in s tem spremenila svojo odločitev, sprejeto na seji dne 9. 12. 2014, ker je v času od zasedanja komisije prišlo do spremenjenih okoliščin.

Toženka je svojo odločitev oprla na procesno podlago 130. člena Pravilnika in materialno podlago petega odstavka 88. člena KZ-1. Dejanska podlaga za spremembo odločitve so bile okoliščine, ki nakazujejo na sum storitve kaznivega dejanja zatajitve in ogrožanja varnosti. Uvodoma sodišče presoja, ali spremenjene okoliščine, na katere se sklicuje upravni organ, pomenijo okoliščino, zaradi katere bi organ moral na podlagi petega odstavka 88. člena KZ-1 prošnjo za pogojni odpust zavrniti.

Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Z ozirom na citirane zakonske določbe pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in o katerem se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre za upravno odločbo, ki se, z ozirom na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o pogojnem odpustu, so v 88. členu KZ-1 navedene primeroma, zato tudi predkazenski postopek kot okoliščina, ki lahko prispeva k negativni odločitvi, ni izključena. Kot relevantna okoliščina tudi ni izključena po določbah ZUP, o katerih se lahko pri odločanju upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so primerne za posamezno vrsto odločitve in med katere v konkretnem primeru, ko se ugotavlja verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj, nedvomno sodi tudi sum storitve kaznivih dejanj, o katerih je bila obveščena Policijska postaja …. Sum storitve obeh navedenih kaznivih dejanj je zato komisija lahko upoštevala kot dejansko podlago za odločitev, da od tožnika ni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

Tožnik v zvezi z uporabljeno dejansko podlago v upravnem postopku zato neutemeljeno ugovarja, da ni imel možnosti podati obrazložitve in če bi lahko povedal, kaj se je v resnici dogajalo s TV sprejemnikom, komisija prav gotovo ne bi preklicala svoje odločitve in bi bil tožnik danes na svobodi, ker se v upravnem postopku ne odloča o njegovi nedolžnosti v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji (to bo predmet ev. kazenskega postopka), temveč kot povedano, ali je na podlagi njegovega vedenja lahko organ utemeljeno sklepal, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Sum storitve kaznivega dejanja pa je zadosten indic za pravno presojo, kot izhaja iz obrazložitve.

Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje v izreku odločbe navedeno obrazložitev. V obravnavanem primeru navedena dejstva izrek, glede na 88. člen KZ-1, utemeljujejo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.