Administrative court dismissed appeal against procedural order granting third-party status in inspection proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging a procedural order granting the defendant third-party status in an inspection proceeding. The defendant argued the order was lawful, while the plaintiff claimed it required independent judicial review. The court ruled that such procedural orders are not final administrative acts subject to standalone administrative litigation but must be challenged alongside the main decision.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), 2. člen; Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 142. člen: Procedural orders granting third-party status in administrative proceedings do not constitute final administrative acts and cannot be challenged independently in administrative litigation; objections must be raised with the appeal against the main decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Sklep, s katerim se prizadeti stranki prizna status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari in ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa uveljavljajo hkrati s pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je toženka A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) priznala status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku (v zadevi št. 0611-69/2011, zapora javne poti, št. 677831 na zemljišču parc. št. 720/4 k.o. B., kategorizirana javna pot št. 677831 Boršt-Jurinčiči (pod Borštom) v križišču s kategorizirano javno potjo št. 677141).
Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.
Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.
Toženka in prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajata razloge, zakaj menita, da je tožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit.
Tožba ni dovoljena.
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.
Izpodbijani akt pa ne pomeni končne odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, ampak pomeni le procesno odločitev.
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi procesni sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bil prizadeti stranki priznan status stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku, vodenem zoper tožnika, ni tak sklep.
Pravica stranskih udeležencev do sodelovanja v postopku je procesna pravica, ki jo stranski udeleženci uresničujejo v „tujem“ upravnem postopku, stranke, ki to lastnost že imajo, pa tej pravici ne morejo ugovarjati s posebno pritožbo (posebna pritožba zoper sklep, s katerim se stranskemu udeležencu prizna lastnost stranke v postopku ni predvidena, prvi odstavek 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Te osebe lahko ugovarjajo priznani pravici stranskega udeleženca do vstopa v postopek v pritožbi zoper odločbo.
Zato sklep, s katerim se prizadeti stranki prizna status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, vodenem zoper tožnika, sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari in ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa uveljavljajo hkrati s pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari.
Izpodbijani akt torej ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.