Administrative court dismisses appeal for construction permit denial due to lack of existing building for reconstruction.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sodišče sprejema razloge, ki jih toženka navaja v zvezi z ugotovitvijo, da ne gre za obstoječ objekt in da zato nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato teh razlogov ne navaja ponovno, pripominja pa še, da je rekonstrukcija že pojmovno vezana na obstoječ (kar za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja pomeni tudi legalno zgrajen) objekt, saj neobstoječega objekta ni mogoče rekonstruirati.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika in A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo nezahtevnega objekta, prostora za orodje – vadbenega prostora na zemljiščih s parc. št. 922/16, 922/4 in 882/5 vse k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da obravnavani objekt po dimenzijah izpolnjuje pogoje za nezahtevne objekte po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ki pa za nezahtevne ali enostavne objekte ne dopušča rekonstrukcije, temveč le vzdrževanje. Poleg tega veljavni prostorski akt (Odlok o zazidalnem načrtu gospodarska cona sever; v nadaljevanju zazidalni načrt) na tožnikovem zemljišču ne dovoljuje rekonstrukcije nezahtevnega objekta, temveč zgolj povišanje obstoječega stanovanjsko- poslovnega objekta in gradnjo prizidka k njemu. To pomeni, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom.

Poleg tega ne drži tožnikova navedba, da gre za obstoječ nezahteven objekt, saj kaj takega ne izhaja ne iz uradnih evidenc o izdanih gradbenih dovoljenjih med leti 1975 in 2007, ne iz kopij katastrskih načrtov, ne iz inšpekcijske odločbe iz leta 2013 in tudi ne iz ortofoto posnetka iz leta 2011.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi svoje odločbe pa je razlogom prvostopenjske odločbe dodal, da zazidalni načrt na predmetnem območju sicer dovoljuje rekonstrukcijo obstoječih objektov, vendar v obravnavani zadevi ne gre za obstoječ objekt, saj je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da ne gre za rekonstrukcijo, temveč za nelegalno gradnjo dveh prizidkov.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba posega v njegove ustavne pravice (ki jih tudi našteva), zaradi nje pa mu je nastala tudi velika materialna škoda, ki jo ocenjuje na 82.000,00 EUR. Meni, da bi v Avstriji ali Nemčiji brez odlašanja dobil gradbeno dovoljenje, Upravna enota Grosuplje pa izdajo gradbenih dovoljenj za rekonstrukcijo že obstoječih enostavnih in nezahtevnih objektov že od leta 2013 nezakonito zavrača, čeprav je „vse v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in v skladu z veljavnim prostorskim aktom - OPPN - zazidalnim načrtom“. Meni, da je izpodbijani upravni akt ničen ter obsežno povzema vsebino Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma jo odpravi oziroma ugotovi njeno nezakonitost, poleg tega pa zahteva tudi povračilo škode v znesku 82.000,00 EUR. Prijavlja tudi „manipulativne stroške“ v znesku 820,00 EUR.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi poleg navedbe upravnega akta, ki ga z njo izpodbija, večkrat navaja tudi, da jo vlaga zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Odločanje o zakonitosti takih aktov in dejanj pa je po navedeni določbi ZUS-1 omejeno na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj se tožnikova zahteva za sodno varstvo izrecno nanaša na dokončen upravni akt (odločbo), ki posega v njegov pravni položaj, tako da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno že na tej podlagi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ker tudi iz tožbenega predloga izhaja, da tožnik sodišču predlaga njeno odpravo oziroma izrek odločbe za nično, je sodišče štelo, da je bila tožba vložena zoper upravni akt (izpodbijano odločbo) in ne zaradi aktov oziroma dejanj v smislu 4. člena ZUS-1, s katerim bi bilo poseženo v njegove temeljne pravice in svoboščine. Poleg sklicevanja na vsebino izpodbijane odločbe tožnik takega dejanja ali ravnanja niti ne zatrjuje.

Ne iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, ne iz besedila Uredbe sicer ni mogoče razbrati razlogov za toženkino stališče, da Uredba ne omogoča rekonstrukcije nezahtevnih objektov, vendar pa je toženka za izdajo zavrnilne odločbe navedla še nadaljnje razloge. Bistvo teh razlogov je, da se tožnikova zahteva dejansko ne nanaša na rekonstrukcijo že (legalno) zgrajenega objekta, temveč gre za novogradnjo, ki je v nasprotju z zazidalnim načrtom. Ta namreč na zemljišču gradnje predvideva zgolj povišanje in dozidavo tožnikovega stanovanjsko-poslovnega objekta, ne pa tudi novogradnje nezahtevnega objekta.

Sodišče sprejema razloge, ki jih toženka navaja v zvezi z ugotovitvijo, da ne gre za obstoječ objekt in da zato nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato teh razlogov ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pripominja pa še, da je rekonstrukcija že pojmovno vezana na obstoječ (kar za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja pomeni tudi legalno zgrajen) objekt, saj neobstoječega objekta ni mogoče rekonstruirati.

Tožnik ugotovitev toženke o predhodnem obstoju oziroma nastanku objekta niti ne izpodbija po vsebini, saj le posplošeno navaja, da „je vse v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in prostorskim aktom“. Tako posplošena tožbena navedba sodišču ne omogoča vsebinskega preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, enako pa velja tudi za ostale tožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža svoje nezadovoljstvo z izpodbijano odločbo, po vsebini pa v njih zgolj obširno povzema zakonske določbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.