Administrative court dismisses appeal for lack of substantive grounds and awards plaintiff's costs.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih toženka navaja v izpodbijani odločbi, da namreč tožnik v zvezi z odpravo oziroma razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici in v zvezi z zatrjevano ničnostjo te odločbe ni navedel nobenih vsebinskih razlogov, da v skladu z 278. členom ZUP ni upravičen zahtevati izredne razveljavitve odločbe in da gre za postopek, v katerem v skladu s prvim odstavkom 113. člena nosi stroške tisti, na zahtevo katerega se je postopek začel, torej tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za odpravo in razveljavitev odločbe Upravne enote Grosuplje št. 351-105/2014-5 (301) z dne 8. 4. 2014 po uradni dolžnosti (2. točka izreka), zavrgla predlog za izredno razveljavitev navedene odločbe (3. točka), zavrnila predlog za izrek ničnosti te odločbe (4. točka) in zavrnila tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka (5. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je imel tožnik sicer pravico zahtevati razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar zahteve ni ustrezno utemeljil, v zvezi z njo ni predlagal nobenega dokaza, niti ni navedel, kateri materialni predpis naj bi bil z izpodbijano odločbo kršen. Zato je toženka to zahtevo zavrnila, zahtevo za izredno razveljavitev odločbe pa je zavrgla, ker je o tem pravnem sredstvu mogoče odločati le po uradni dolžnosti. Tudi v zvezi s predlogom za izrek odločbe za nično toženka ugotavlja, da tožnik ne navaja nobene nepravilnosti, ki bi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) povzročila ničnost. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka se toženka sklicuje na prvi odstavek 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel, kar velja tudi za obravnavano zadevo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba posega v njegove ustavne pravice (ki jih našteva), zaradi nje pa mu je nastala tudi velika materialna škoda, ki jo ocenjuje na 82.000,00 EUR. Meni, da je prej navedena prvostopenjska odločba nična, da bi v Avstriji ali Nemčiji brez odlašanja dobil gradbeno dovoljenje, izdajo katerega Upravna enota Grosuplje že od leta 2013 nezakonito zavrača, in navaja, da je „vse v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in v skladu z veljavnim prostorskim aktom – OPPN – zazidalnim načrtom“. Obširno povzema vsebino Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma jo odpravi oziroma ugotovi njeno nezakonitost, poleg tega pa zahteva povračilo škode v znesku 82.000,00 EUR. Prijavlja tudi „manipulativne stroške“ v znesku 820,00 EUR.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi poleg navedbe upravnega akta, ki ga z njo izpodbija, večkrat navaja tudi, da jo vlaga zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine po 4. členu ZUS-1. Odločanje o zakonitosti takih aktov in dejanj pa je po navedeni določbi ZUS-1 omejeno na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj se tožnikova zahteva za sodno varstvo izrecno nanaša na dokončen upravni akt (odločbo), ki posega v njegov pravni položaj, tako da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno že na tej podlagi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ker tudi iz tožbenega predloga izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo oziroma izrek odločbe za nično, je sodišče štelo, da je bila tožba vložena zoper upravni akt (izpodbijano odločbo) in ne zaradi aktov oziroma dejanj v smislu 4. člena ZUS-1, s katerimi bi bilo poseženo v njegove temeljen pravice in svoboščine. Poleg sklicevanja na vsebino izpodbijane odločbe tožnik takega dejanja ali ravnanja niti ne zatrjuje.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih toženka navaja v izpodbijani odločbi, da namreč tožnik v zvezi z odpravo oziroma razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici in v zvezi z zatrjevano ničnostjo te odločbe ni navedel nobenih vsebinskih razlogov, da v skladu z 278. členom ZUP ni upravičen zahtevati izredne razveljavitve odločbe in da gre za postopek, v katerem v skladu s prvim odstavkom 113. člena nosi stroške tisti, na zahtevo katerega se je postopek začel, torej tožnik. Zato teh razlogov ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Tudi glede tožbe v upravnem sporu velja ugotovitev, da tožnik svojih trditev o nezakonitosti izpodbijane odločbe ni z ničemer utemeljil. Tako razen splošnega nezadovoljstva z izpodbijano odločbo in obširnih povzetkov določb ZUS-1 ne navaja nobene konkretne lastnosti te odločbe ali dejanske okoliščine, iz katere bi izhajala njena nepravilnost ali nezakonitost in ki bi sodišču omogočila njen vsebinski preizkus. Zato lahko sodišče le na podobno splošni ravni ugotovi, da nima razlogov za kakršenkoli pomislek v pravilnost ali zakonitost izpodbijane odločbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih lahko upoštevalo oziroma bi bilo pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.