Appeal dismissed; court upheld tax liability after enforcement court revoked execution post-objection.

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ko izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in ta sklep postane pravnomočen, ni več pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka. O umiku predloga za izvršbo bi izvršilno sodišče lahko odločalo le v primeru, da bi ga prejelo pred ugovorom. Kadar pa ga prejme po vložitvi ugovora, je ta umik treba obravnavati kot umik tožbe po prvem odstavku 441. člena ZPP, h kateremu je potrebno soglasje dolžnika, sedaj tožene stranke, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) z dne 24. 10. 2014 zoper plačilni nalog z dne 20. 10. 2014 (točka I izreka). Tožnici je naložilo plačilo sodne takse po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 1.471,00 EUR (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o tem, kako tek pravdnega postopka vpliva na odmero sodne takse oziroma na določitev trenutka zapadlosti le-te. Poudarja, da je ZST-1 glede vprašanja sodne takse specialni predpis, zaradi česar ni pomembno, kdaj so skladno z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podani pogoji za tek pravdnega postopka. ZST-1 tako določa, da taksna obveznost nastane takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek. Po mnenju tožnice predmetni spis k pravdnemu sodišču ni prispel pred 10. 6. 2014, zato sodna taksa pred podajo umika ni zapadla. Poudarja, da je namen določbe ZST-1 o zapadlosti sodne takse po prispetju k razpravljajočem sodišču jasen, zaradi česar je sodno takso dolžna plačati le stranka, ki je sodišču povzročila dodatno delo, čemur pa v obravnavani zadevi ni tako. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

5. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče na podlagi ugovora toženke dne 5. 6. 2014 razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v dovolitvenem delu in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Po izdaji tega sklepa in po prejemu sklepa o ugovoru (6. 6. 2014) je tožnica dne 10. 6. 2014 podala nepopolni umik predloga za izvršbo, ki ga je nato dne 27. 8. 2014 po pozivu sodišča prve stopnje dopolnila.

6. Neutemeljena je pritožbena graja o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje podalo vse odločilne razloge za zaključek, da je dolžnica dolžna plačati sodno takso za ustavitev postopka zaradi umika tožbe po tar. št. 1112 ZST-1.

7. Sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje in dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da se od vložitve ugovora dalje šteje, da se je dolžnik spustil v obravnavanje glavne stvari in so od tedaj dalje podani pogoji za tek pravdnega postopka, zaradi česar je tožničin umik tožbe pravilno presojalo v skladu s predpostavkami, ki jih določa 441. člen ZPP.

8. Ko izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in ta sklep postane pravnomočen, ni več pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka. O umiku predloga za izvršbo bi izvršilno sodišče lahko odločalo le v primeru, da bi ga prejelo pred ugovorom. Kadar pa ga prejme po vložitvi ugovora, je ta umik treba obravnavati kot umik tožbe po prvem odstavku 441. člena ZPP, h kateremu je potrebno soglasje dolžnika, sedaj tožene stranke, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa (odločbe III Ips 200/2008, VSL II Cp 2802/2011 in II Cpg 409/2011, VSK II Ip 64/2009 in II Ip 744/2009). V obravnavani zadevi ga je prejelo tudi po izdaji sklepa o ugovoru, s katerim je tudi odločilo o odstopu zadeve pravdnemu sodišču, zato tudi iz tega razloga izvršilno sodišče ni smelo odločati o umiku. Sklep o ugovoru v trenutku prispetja tožničine izjave o umiku izvršilnega predloga res še ni bil pravnomočen, vendar tožničina vloga nastopa pravnomočnosti sklepa o ugovoru ni preprečila.

9. Pritožba ima sicer prav, ko trdi, da taksna obveznost nastane s predložitvijo spisa pravdnemu sodišču (2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Vendar pa to ne pomeni, da zato, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je z vložitvijo ugovora postal tožba, umaknjen pred tem trenutkom, tožeča stranka ne bi bila dolžna plačati sodne takse za redni postopek. Res zaradi umika tožbe ni bila dolžna plačati celotne takse, temveč le 1/3 le-te (tar. št. 1112 ZST-1), kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker mora sodno takso praviloma plačati tisti, ki predlaga opravo posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena ZST-1) izpodbijano plačilo predstavlja zakonsko predpisano odmeno za obravnavanje zadeve pred pravdnim sodiščem, ki je moralo izvesti postopek, predpisan za umik tožbe, vključno z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z dne 23. 9. 2014, zaradi česar tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni opravilo nobenega procesnega dejanja.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), ko ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).