Appeal partially allowed; court grants installment payment for court fees despite high income and mortgage debt.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljana partially overturned the first-instance court's refusal to grant fee relief, ordering the defendants to pay the appeal fee in three monthly installments. Although the defendants argued that their mortgage payments and high income would be severely impacted by the full fee, the court noted that mortgage debt does not affect fee relief eligibility. Consequently, the court rejected the request for full exemption or deferral but approved a structured payment plan to mitigate the financial burden.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah - ZST-1, 9. odstavek 3. člena; 2. odstavek 13. člena; 5. odstavek 11. člena: The court must assess financial circumstances when deciding on fee relief, but mortgage debt does not preclude such relief, and prior fee exemptions in other proceedings do not apply to the current one.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„I. Predlog prvo tožene stranke in drugo tožene stranke za oprostitev in odlog plačila sodne takse se zavrne.
II. Prvo toženi stranki in drugo toženi stranki se dovoli obročno plačilo sodne takse za pritožbo in sicer v treh mesečnih obrokih po 65,00 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo v osmih dneh od prejema tega sklepa, nadaljnja obroka pa vsakega 15. dne v naslednjih dveh mesecih, zadnji obrok torej 15. avgusta 2015.“
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Dejstvo, da toženi stranki plačujeta obroke najetih posojil, na odločitev glede oprostitve plačila sodne takse ne vpliva.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prvo tožene in drugo tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker je ugotovilo, da družinski prihodki bistveno presegajo družinski cenzus in stranki ne bi bili upravičeni do denarne socialne pomoči. Drugo tožena stranka je lastnica dveh stanovanj oziroma stanovanjskih hiš v skupni vrednosti 135.000,00 EUR in prejema povprečno neto plačo 1.468,15 EUR, relativno nizek znesek sodne takse 195,00 EUR pa v primerjavi z rednimi mesečnimi družinskimi prihodki ne bo občutno zmanjšal sredstev, s katerimi se družina preživlja. Ker sta obe toženi stranki člana iste družine, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za prvo toženo stranko, čeprav gre za brezposelno osebo brez premoženja.
2. Prvo tožena in drugo tožena stranka uvodoma uveljavljata, da bi dejstvo, da morata plačati vsaka po 195,00 EUR sodne takse za pritožbeni postopek, vplivalo na preživljanje družine. Zato višje sodišče najprej pojasnjuje, da je obveznost toženih strank nerazdelna (deveti odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1), kar pomeni, da morata v tem postopku obe toženi stranki skupaj plačati 195,00 EUR sodne takse.
3. Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, v katerem je bil izdan (drugi odstavek 13. člena ZST-1), zato sklicevanje toženih strank, da sta bili v nekem drugem pravdnem postopku oproščeni plačila sodnih taks v višini 80%, v tem postopku ne more imeti pravnih učinkov.
4. ZST-1 v petem odstavku 11. člena določa, da mora pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.
5. Ugotovitev sodišča prve stopnje o premoženjskem stanju toženih strank pritožnici ne izpodbijata. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da toženi stranki plačujeta obroke najetih posojil, na odločitev glede oprostitve plačila sodne takse v skladu z ustaljeno sodno prakso ne vpliva. Pravno nepomembne pa so tudi pritožbene trditve, da je vrednost nepremičnine bistveno nižja od kredita, tožena stranka pa stanovanje že dalj časa neuspešno prodaja. Sodišče prve stopnje mora namreč pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks lastništvo nepremičnine, v kateri družina ne živi, upoštevati pri oceni premoženjskega stanja stranke in njenih družinskih članov.
6. Pritožnika nadalje uveljavljata, da po plačilu obveznosti iz naslova kredita od plače drugo tožene stranke ne ostane skorajda nič. Iz predlogu za oprostitev plačila takse priloženih plačilnih list drugo tožene stranke je razvidno, da plačila posojil družino mesečno bremenijo v višini 732,12 EUR. Ker bi bila zato sredstva, s katerimi se štiričlanska družina toženih strank preživlja, s takojšnjim plačilom celotnega zneska sodne takse občutno zmanjšana, je višje sodišče ocenilo, da je utemeljen predlog za plačilo sodne takse v treh mesečnih obrokih po 65,00 EUR.
7. Pritožbenih trditev, da je celotna zadeva že davno poravnana in je bil dolg v celoti poplačan, pa višje sodišče v postopku odločanja o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks ne more upoštevati in jih bosta toženi stranki lahko uveljavljali v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje.
8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in temu ustrezno sklep sodišča prve stopnje spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), medtem ko je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).