Employer's liability claim dismissed due to employee's contributory negligence requiring shared compensation assessment.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati 13.368,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2010 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pravdnega postopka 1.634,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe. Navaja, da ne sprejema zaključkov sodbe v tistem delu, ko sodišče zmotno ugotavlja, da je tožena stranka opustila dolžni nadzor pri delovnem procesu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je poškodovani delavec (zavarovanec tožeče stranke) zavestno odstopil od ustaljenega postopka oziroma ravnal samovoljno. Vendar popolnoma spregleda druge ugotovitve izvedenca, da tudi ta postopek, ki ga je izbral poškodovani delavec, sam po sebi ni nepravilen in bi bil dopusten. Do nezgode je prišlo, ker je poškodovani delavec stal na nevarnem območju in ker je preveč dvignil glavo slepe brame. Sodišče ne upošteva, da je izvedenec navedel, da v takem primeru, glede na obsežnost izrednega dogodka, ni potrebno, da je nadrejeni ves čas prisoten pri vseh delavcih in da ne more biti pri vseh naenkrat. Prav tako je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je za celotno nastalo škodo odgovorna tožena stranka. Kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njen poškodovani delavec, ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Zmotno je stališče, da lahko tožeča stranka od tožene stranke v primeru njene krivdne odgovornosti terja v vsakem primeru povrnitev celotnih stroškov zdravljenja poškodovanega delavca. Opozarja, da enako stališče, kot ga samo zavzema, izhaja tudi iz odločbe VS RS III Ips 1/2014.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga, na kateri tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, je v določbi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), po kateri ima tožeča stranka pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je med ostalim poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Tožena stranka je bila ob škodnem dogodku delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej delavca, ki se je v nesreči poškodoval. Do povrnitve s tožbo uveljavljenih stroškov njegovega zdravljenja je tožeča stranka upravičena, če dokaže, da je poškodba, ki jo je delavec utrpel v obravnavani delovni nezgodi dne 21. 1. 2008 v prostorih tožene stranke, posledica delodajalčeve kršitve predpisov o varstvu pri delu.

6. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku ugotavljalo, ali so utemeljeni očitki tožeče stranke o delodajalčevih kršitvah predpisov o varstvu pri delu, predvsem določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme ter internih navodil delodajalca. Ob pomoči izvedenca za varstvo pri delu je ugotovilo, da tožena stranka ni kršila določb 14. in 23. člena ZVZD, niti ni zagrešila očitanih kršitev iz določb Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Pač pa je ugotovilo, da je kršila določbo 5. člena ZVZD, s tem, ko je opustila dolžno nadzorstvo nad zagotovitvijo varnosti in zdravja delavca pri izvedbi konkretne naloge. V ospredju je očitek toženi stranki, da ni ustrezno organizirala, vodila in nadzirala dela, saj njen delovodja, ki je bil seznanjen z napačnim ravnanjem delavca, tega ni ocenil za nevarnega, kar bi običajno skrben delovodja lahko in moral.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in sledi njenim zaključkom, podprtim z mnenjem izvedenca, da je delavec pred poškodbo ravnal napačno, saj je pri reševanju in odpravljanju posledic izrednega dogodka v delovnem procesu izbral neustrezen in neustaljen postopek ter je pri tem stal na nevarnem območju, kjer ne bi smel stati, na drugi strani pa tudi, da je tožena stranka v tem delovnem procesu opustila potreben nadzor nad ravnanjem delavca. Zato zavrača kot neutemeljene pritožbene očitke, ki skušajo izpodbiti pravilno dokazno oceno s trditvami, da je bil za škodni dogodek odgovoren zgolj in samo poškodovani delavec, ker je zavestno odstopil od ustaljenega postopka oziroma ravnal samovoljno, pri tem pa prisotnost delovodje ni bila potrebna. Pač pa je pravilno pritožbeno stališče o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje in trditveno podlago pravdnih strank ni upoštevalo določbe 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa deljeno odškodninsko odgovornost. Po tej določbi ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožena stranka sicer res ni izrecno podala ugovora deljene odškodninske odgovornosti, vendar je ves čas zatrjevala in navajala, da so k nastanku poškodbe ključno prispevale odločitve delavca samega, kar vključuje tudi njegovo soodgovornost. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS(1) in višjih sodišč(2) pomeni spremembo dosedanje sodne prakse glede upoštevanja morebitne soodgovornosti delavca v primeru regresnih pravic tožeče stranke po določbi 87. člena ZZVZZ(3). Sprejeto je bilo sledeče stališče glede vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija: če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.

8. Ker je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi o napačnem ravnanju delavca sprejelo zmotno materialnopravno stališče, da le-to tožene stranke ne razbremeni, posledično pa se tudi ni ukvarjalo s soodgovornostjo poškodovanega delavca, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrača v novo sojenje na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati in presoditi tudi delavčev prispevek k nastali škodi.

(1) Odločbi VS RS III Ips 1/2014 in III Ips 122/2011.

(2) Odločbe VSL I Cpg 84/2013, I Cpg 31/2014.

(3) Npr. odločbe VSL I Cpg 1450/2012, I Cpg 141/2010, VSC Cpg 376/2012, VSM I Cpg 95/2013.