Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Cst 318/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.318.2015 AI generated

Bankruptcy administrator's court consent for settlement not required outside specific statutory categories.

Case Number VSL sklep Cst 318/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Higher Court dismissed the appellant's protest against the first-instance court's rejection of the bankruptcy administrator's request for court consent to a conditional court settlement. The administrator argued that the settlement involved a dispute over enforcement costs rather than bankruptcy estate management, thus avoiding the need for judicial approval. The court agreed, ruling that consent is only mandatory under Article 322 of the Insolvency Act for specific categories of claims, none of which applied here. Consequently, the administrator was held liable for their decision without needing court ratification.

Legislator headnote

AI generated

Article 322 of the Insolvency Act; Article 97 of the Insolvency Act: Court consent for bankruptcy administrator settlements is mandatory only for specific claim categories; the administrator remains personally liable for decisions made outside these statutory requirements.

Keywords

AI generated
bankruptcy administrator liability court consent requirement conditional court settlement insolvency estate management enforcement cost dispute

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Soglasje sodišča k sklenitvi sodne ali izvensodne poravnave je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. Upravitelj je za svoje odločitve (odškodninsko) odgovoren, česar se ne more razbremeniti s tem, da odgovornost za odločitve prevali na sodišče, med drugim tako, da od njega zahteva soglasja v primerih, ko jih zakon ne predvideva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo upraviteljev predlog za izdajo soglasja k sklenjeni pogoji sodni poravnavi v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, XI Pg 3156/2014.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodna poravnava v korist stečajne mase, tolmačenje sodišča, da v navedenem sporu ne gre za spor o obstoju terjatve pa nepravilno. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep utemeljilo z ugotovitvijo, da je predmet tožbenega zahtevka v pravdi opr. št. XI Pg 3156/2014 sporna obveznost dolžnika za plačilo stroškov prisilne poravnave, kar pomeni, da ne gre za posel upravljanja stečajne mase po določbah prvega odstavka 332. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje zato zaključuje, da soglasje sodišča k takšni poravnavi ni potrebno oziroma, da sme upravitelj takšno sodno poravnavo skleniti sam.

5. Soglasje sodišča k sklenitvi sodne ali izvensodne poravnave je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Potrebno je torej takrat, ko gre za upravljanje stečajne mase, kar med drugim predstavlja tudi sklenitev sodne ali izvensodne poravnave oziroma izvedba drugega pravnega posla ali dejanja s smiselno enakim učinkom, v postopkih oziroma glede zahtevkov iz pododdelkov 2.2.3. (zahtevki v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov), 5.3.4. ZFPPIPP (zahtevki v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika) in zahtevkov iz oddelka 5.6. ZFPPIPP (zahtevki v zvezi z napotitvami stečajnega sodišča v zvezi s prerekanimi prijavljenimi terjatvami, ločitvenimi in izločitvenimi pravicami). Pritožnik sicer navaja, da naj bi sodišče tožbeni zahtevek tolmačilo nepravilno, za kar pa v izpodbijanem sklepu ni najti opore. Odločitev sodišča temelji na ugotovljenem dejstvu, da se poravnava ne nanaša na nobenega od prej naštetih primerov, ko bi upravitelj potreboval soglasje sodišča, česar pritožnik ne izpodbija. Na podlagi navedena višjega sodišče ocenjuje, da upravitelj za svoj predlog za izdajo soglasja k sklenjeni pogojni sodni poravnavi ni imel podlage v določbi drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP niti v kakšni drugi določbi zakona, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Izdajo soglasja ne opravičuje niti upraviteljeva navedba v njegovem predlogu z dne 3. 3. 2015 (r. št. 8912), da sam ne more prevzeti odgovornosti za sklenitev poravnave v tako visokem znesku. Upravitelj je v skladu s 97. členom ZFPPIPP organ postopka zaradi insolventnosti, ki opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. V stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika, svoje naloge in pristojnosti pa mora opravljati v skladu z zakoni in drugimi predpisi in pravili stroke, pri čemer mora ravnati vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo (prim. tudi 98. in 102. člen ZFPPIPP). Upravitelj je za svoje odločitve (odškodninsko) odgovoren, česar se ne more razbremeniti s tem, da odgovornost za odločitve prevali na sodišče, med drugim tako, da od njega zahteva soglasja v primerih, ko jih zakon ne predvideva, tako kot je to storil v predmetnem postopku.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).