Appeal dismissed; wind damage defined by speed, not local installation norms or manufacturer instructions.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.080,43 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

[JEDRO]

V 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje sončnih elektrarn tožene stranke je med definicijami posameznih nevarnosti vihar opredeljen kot veter, ki je pihal s hitrostjo najmanj 17,2 m/s, oziroma 62 km/h. Splošni pogoji ne zahtevajo, da bi bilo veter v kraju škodnega dogodka treba izmeriti prav prek merilnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato sklep, da je šlo na kritičnih krajih za vihar, lahko izpeljalo tako, da je sledilo dokazom tožeče stranke, iz katerih izhaja, da so bile viharne vrednosti vetra izmerjene v okoliških krajih, z veliko verjetnostjo tudi v kritičnih krajih, ter na podlagi zaslišanja priče.

[OBRAZLOŽITEV]

1.Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, naj mu plača 31.680,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do ter pravdne stroške v znesku 2.474,45 EUR.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da je škodo na sončnih elektrarnah povzročil vihar. Glede na to, da v neposredni bližini kraja škodnega dogodka ni merilnega mesta ARSO, bi bilo treba upoštevati določilo splošnih pogojev zavarovalne pogodbe, v katerem je določeno, da se za vihar šteje, če je veter v kraju nastanka škodnega dogodka lomil veje in debla ali poškodoval dobro vzdrževane zgradbe. Nič od tega pri ogledu kraja ni bilo ugotovljeno, zato tožena stranka v skladu sklenjeno zavarovalno pogodbo za škodni dogodek ne odgovarja. Sodišče v zvezi s tem neutemeljeno ni zaslišalo njenega strokovnega sodelavca, ki je ogled kraja opravil in bi lahko potrdil navedbe toženke. Nenavadno je tudi, da je tožeča stranka škodo prijavila šele tri mesece po dogodku. Navaja tudi, da način pritrditve modulov, ki ga je na svojih sončnih elektrarnah uporabila tožeča stranka, ni skladen z navodili proizvajalca podkonstrukcije A.C.. Način pritrjevanja, ki ga je uporabila, je popolnoma neustrezen, prav tako pa so strokovno nepravilna izvedenska mnenja, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Sodišče tudi ni imenovalo izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagala sama, da bi ugotovil, ali so bili moduli ustrezno nameščeni. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje sončnih elektrarn tožene stranke (v nadaljevanju: splošni pogoji) je med definicijami posameznih nevarnosti vihar opredeljen kot veter, ki je pihal s hitrostjo najmanj 17,2 m/s, oziroma 62 km/h. Tožena stranka je ugovarjala, da tega kriterija ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker v krajih, kjer je prišlo do škode, ni merilnih mest, zato meni, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti subsidarni kriterij iz istega člena splošnih pogojev, ki določa, da se za vihar šteje, če je veter v kraju nastanka škodnega dogodka lomil veje in debla ali poškodoval dobro vzdrževane zgradbe, taki dogodki pa na kraju škodnega dogodka niso bili ugotovljeni.

6. Splošni pogoji ne zahtevajo, da bi bilo veter v kraju škodnega dogodka treba izmeriti prav prek merilnega mesta. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom, ki jih je glede ugotovitve, da je pri vremenskem pojavu, ki je povzročil škodo na sončnih elektrarnah tožeče stranke, šlo za vihar, nanizalo sodišče prve stopnje. Pojasnilo je, da je logično in splošno znano, da ni merilnega mesta prav v vsakem kraju, da pa je tožeča stranka predložila poročila ARSO iz merilnih mest v bližnji okolici in po katerih (kar za toženo stranko ni bilo sporno) je bila stopnja vetra povsod taka, da je šlo za vihar. Tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je v kraju, oddaljenem 22 km stran od prvega mesta nastanka škodnega dogodka (Š.) ugotovljena hitrost vetra 19,1 m/s, v kraju, ki je oddaljen zgolj 6 km stran, pa so sunki vetra presegli 17,22 m/s. Glede mesta nastanka drugega škodnega dogodka (K.) je sodišče ugotovilo, da so bili na merilnem mestu 10 km stran zabeleženi sunki vetra 17,4 m/s. Svoj sklep, da je šlo tudi na kritičnih mestih za vihar, je oprlo še poročila ARSO, iz katerih izhaja, da so bile na obeh krajih škodnih dogodkov nevihte in velika verjetnost, da je veter dosegel viharno hitrost, ter izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da je bilo na mestu škodnih dogodkov odkritih nekaj streh, z dreves pa so padale veje. Celovita in prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje utemeljuje zaključek, da je v obravnavanem primeru podan dejanski stan po prvem kriteriju iz splošnih pogojev, tj. da je na kraju škodnih dogodkov pihal veter s hitrostjo najmanj 17,2 m/s, oziroma 62 km/h in da je torej šlo za vihar. V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem s strani tožene stranke predlagane priče, saj sodišču prve stopnje ob poprej navedenem zaključku sploh ni bilo treba ugotavljati, ali je podan subsidiarni kriterij za obstoj viharja.

7. Zaradi povedanega pritožnica v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ne more zavrniti izplačila odškodnine. Pritožbene navedbe, ki skušajo zbuditi dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in sicer, da je tožeča stranka škodo prijavila šele tri mesece po dogodku in da bi morala kot skrben gospodarstvenik že prej preveriti svoje sončne elektrarne, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ne more upoštevati.

8. Pritožbene navedbe v smeri, da način pritrditve modulov, ki ga je na svojih sončnih elektrarnah uporabila tožeča stranka, ni skladen z navodili proizvajalca pod konstrukcije A.C. in druge navedbe v smeri neustrezne nameščenosti modulov, v predmetnem postopku ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev, zato sodišče prve stopnje tovrstnim ugovorom utemeljeno ni sledilo. V splošnih pogojih (1. točka tretjega odstavka razdelka Vihar) je namreč določeno, da ni zajeta škoda na sončni elektrarni, ki (prvič) ni izdelana in (drugič) nameščena na način, ki je v kraju v navadi ali (tretjič) je slabo vzdrževana ali dotrajana. V skladu s prvim odstavkom 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in samo to je bistveno), da tožena stranka ni podala navedb, na kakšen način naj bi bilo v kraju, kjer se nahajajo sončne elektrarne, v navadi izdelati in namestiti sončne elektrarne, in tudi ne, v čem naj bi namestitev modulov na sončnih elektrarnah tožeče od tega odstopala, temveč je svoje trditve usmerila (zgolj) v zatrjevanje, da način pritrditve modulov ni v skladu z navodili proizvajalca podkonstrukcije A.C(1) in zakaj po njenem mnenju uporabljeni način pritrditve modulov ni ustrezen. O pravilni in ustrezni namestitvi modulov je namreč tožeča stranka podala zelo konkretne trdite, podprte celo z ugotovitvami pred pravdo angažiranih izvedencev, kar tvori njeno dejstveno podstat, ki jo je tožena stranka prerekala zelo pavšalno, tako kot je bilo povzeto zgoraj. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožena stranka tista, ki nosi dokazno breme za ekskulpacijo; ker ni dokazala, da je podan razlog za izključitev njene odgovornosti, tožniku ni treba dokazovati, da je imel module nameščene na način, ki v kraju je v navadi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj ta dokaz ni bil predlagan za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. V skladu z 213. členom ZPP namreč dokazovanje obsega dejstva, pomembna za odločbo, dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka (da način pritrditve modula ni bil skladen z navodili proizvajalca), pa z vidika uporabljene pravne norme (splošnih pogojev kjer je določeno, da ni zajeta škoda na sončni elektrarni, če ta ni izdelana in nameščena na način, ki je v kraju v navadi) ni relevantno.

9. S pritožbo uveljavljeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 865,60 EUR (tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.080,43 EUR, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti tožena stranka, kot izhaja iz izreka te sodbe.

______________________

(1) Na te trditve toženke je sicer tožnik tekom postopka na 1. stopnji ustrezno odgovoril, in sicer da, kakor dejansko v pritožbi navaja tudi toženka sama, je v navodilih proizvajalca A.C. opisan le primer (in ne edini možni način) montaže fotovoltaičnih modulov.