Court dismisses appeal in car insurance case, ruling driver's conscious act doesn't equal intentional damage causing loss.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pri vseh zavarovalnih primerih v prometu gre za vsaj delno zavestno delovanje voznika, ko se na primer odpravi na pot in se mu zgodi prometna nesreča. Tako je utemeljevanje tožene stranke, da je bilo nakladanje in razkladanje tovora zavestno in da je škoda, ki je nastala pri razkladanju, posledica voznikove volje, napačno. Gotovo, da je s tem, ko je tovor naložil in ga razkladal, zavestno ravnal, kar pa še ne pomeni, da je po njegovi volji nastala škoda na vozilu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 30.488,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo od 24. 8. 2010 do plačila. Zavrnilo pa je zakonske zamudne obresti od glavnice 30.488,49 EUR od 14. 8. 2010 do 24. 8. 2010. Prav tako pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.008,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2010 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.577,05 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji) in zavzelo pravilno stališče, ko je poudarilo, da je potrebno splošne pogoje razlagati v povezavi s kogentnimi določbami Obligacijskega zakonika (nadalje OZ), ki urejajo zavarovalno pogodbo. Stališče pritožnice, ki ga ves čas ponuja (tudi v pritožbi), da je bilo ravnanje voznika tožeče stranke zavestno, ko je naložil tovor in ga zavestno razkladal, kar pomeni, da ni mogoče šteti, da je nastal zavarovalni primer v skladu s prvim odstavkom 4. člena Splošnih pogojev, je življenjsko nevzdržno. Pri vseh zavarovalnih primerih v prometu gre za vsaj delno zavestno delovanje voznika, ko se na primer odpravi na pot in se mu zgodi prometna nesreča. Tako je utemeljevanje tožene stranke, da je bilo nakladanje in razkladanje tovora zavestno in da je škoda, ki je nastala pri razkladanju, posledica voznikove volje, napačno. Gotovo, da je s tem, ko je tovor naložil in ga razkladal, zavestno ravnal, kar pa še ne pomeni, da je po njegovi volji nastala škoda na vozilu.

6. Pritožbena navedba, da škoda, ki jo povzroči tovor po 5. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, ni bila zatrjevana, ne drži. Na glavni obravnavi 18. 4. 2013 (red. št. 16) se je tožena stranka sama izrecno sklicevala na citirano določilo in tožeča stranka je njene navedbe prerekala in se sklicevala na citirano določbo Splošnih pogojev. Tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbe avtonomnega prava, ki sta jih pravdni stranki med postopkom zatrjevali.

7. Prav tako nima prav pritožnica, ko trdi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre za zavarovalni primer, za katerega je podano jamstvo po zavarovalni pogodbi in v skladu s Splošnimi pogoji. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je povzelo mnenje sodnega izvedenca izhaja, da je škoda nastala iz razlogov, ki pomenijo zavarovalni primer, ne pa zaradi strojeloma, kot to zatrjuje pritožnica (8. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

8. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na (nove) navedbe tožnika, ki jih je podal po prvem naroku, saj je v 13. točki obrazložitve sodbe izrecno navedlo, da se mu ni bilo potrebno opredeljevati, ali je bilo tožnikovo podajanje novih trditev pravočasno, saj jih za svojo odločitev ni uporabilo, kar potrjuje tudi pritožbeno sodišče.

9. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

10. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo tožnik namreč ni podal nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogel k rešitvi pritožbe.