Appeal dismissed; parties' private agreement on debt repayment stands despite alleged novation claims.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 690,03 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Pravdni stranki sta z dogovorom na avtonomen način uredili medsebojno razmerje. Ker ta ni v nasprotju z Ustavo, kogentnimi predpisi ali moralnimi načeli, pa tudi razveljavljen ni bil, ga je toženec dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 10.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov 300,00 EUR ter 1.035,15 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadki.

2. Toženec se pritožuje iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da je odločilo izven trditvene podlage. Tožeča stranka ni postavila nobene trditve, ki bi kazale elemente dejanskega stanu, opredeljenega v prvem odstavku 323. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče mu je s tem odvzelo možnost učinkovite obrambe. Sodba, ki temelji na dejstvih, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, je sodbo presenečenja in predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Tudi zaslišanje priče J.

K. je sodišče opravilo v obsegu, ki presega trditveno podlago, pri tem pa ni raziskalo okoliščin, ki bi potrdile resničnost zatrjevanih navedb tožeče stranke. Ni se opredelilo glede navedb o plačevanju najemnine, zakaj naj bi tožnici še vedno dolgoval 10.950,00 EUR, ko pa si je izposodil 10.000,00 EUR in vrnil 7.050,00 EUR. Več kot očitno gre za oderuštvo. Posojilna pogodba je nična že po samem zakonu. Tožnica ni pojasnila, zakaj mu nikoli ni predočila kreditne pogodbe in je tudi tekom tega postopka ni predložila. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožnica zahteva tudi vračilo zavarovanj in ni ugotavljalo, ali in koliko je iz tega naslova že dobila povrnjenega.

Ni se opredelilo, ali je bila pogodba oziroma dogovor z aneksom sploh sklenjen, glede na to, da soglasja volj pogodbenih strank glede bistvenih sestavih ni bilo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Za novacijo gre, če ima nova obveznost drugačno pravno podlago in drugačen predmet in obstajati mora soglasje subjektov obstoječe obveznosti, da jo zamenjata z novo. Iz navedb tožeče stranke nič od tega ne izhaja. Iz dogovora je razvidno le, da sta se stranki dogovarjali o načinu in času izpolnitve prvotne obveznosti. S pravno kvalifikacijo, da gre za novacijo, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Kršitve so bile storjene v zvezi z zaslišanjem priče J. K. Vznemirjena je bila zaradi ravnanja pooblaščenca tožnice, ki ji je očital, da laže, ji grozil s kazensko ovadbo, vstajal, krilil z rokami in kazal na njo s prstom, prekinjal zaslišanje. Sodišče je napačno ocenilo izpoved priče kot naučeno. Če bi pričanje ustrezno ovrednotilo, bi ugotovilo, da je priča tožnici po navodilu toženca izročila denar za poplačilo dolga. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Če komu, je moč nepošteno pravdanje očitati toženi stranki, ki si je v vsaki vlogi izmislila novo trditveno podlago oziroma je predrugačila trditveno podlago. Kar navaja pritožba o ravnanju pooblaščenca tožnice je čista izmišljotina. Obrazlaga zakaj je sodišče pričanja pravilno dokazno ocenilo, prav tako ostale izvedene dokaze. Poudarja, da je morala tožnica za posojilo, ki ga je dala tožencu, najeti kredit in sta se, ko se je toženec izselil iz skupnega stanovanja, dogovorila, da bo mesečno plačeval 300,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s sklenitvijo dogovora z aneksom z dne 20. 10. 2010 (v nadaljevanju: Dogovor), na katerem tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek, sklenili novacijo (prvi odstavek 323. člena OZ), je sicer materialnopravno zmotno. Vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo, niti s tem materialnopravnim zaključkom sodišče ni preseglo trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank o dejstvih (7. in 212. člen ZPP), ne pa na navedbe strank o pravni podlagi spora (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ne tekom postopka ne v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo dejstev, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali, pač pa je na podlagi tistih zatrjevanih dejstev, katerih resničnost oziroma obstoj je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki s sklenitvijo Dogovora sporazumeli, koliko posojila, ki ga je tožnica dala tožencu, ko sta živela skupaj, štejeta za odplačanega, koliko pa bo toženec še plačal v mesečnih obrokih po 300,00 EUR. O vseh zatrjevanih dejstvih se je toženec lahko in se tudi je izjasnil. Očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ni.

6. Pravilen in tudi neizpodbijan je zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista živeli v izvenzakonski skupnosti. Zato so toženčevi ugovori, ki se nanašajo na skupno premoženje, nerelevantni. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko se do njih ni opredeljevalo.

7. Tudi tega, koliko je tožnica dobila povrnjenega denarja od toženca oziroma v imenu toženca predno sta sklenila Dogovor in zakaj tožnica od toženca zahteva tudi vračilo zavarovanj, sodišče ni bilo dolžno ugotavljati. Da je bil Dogovor veljavno sklenjen, pa je sodišče pravilno ugotovilo. Toženec je potrdil, da je dogovor podpisal. Od vsakogar se pri sklepanju obligacijskih razmerij ter izpolnjevanju z njimi prevzetih obveznosti zahteva ustrezna skrbnost (5. in 6. člen OZ). Če toženec zaradi neskrbnosti morda ni točno vedel, kaj podpisuje, ga to ne opravičuje. Glede na določilo prvega odstavka 18. člena OZ in 15. člena OZ je bil Dogovor s podpisom toženca sklenjen. Obveznost, ki jo je toženec s sklenitvijo dogovora prevzel, bi skladno z drugim odstavkom 9. člena OZ lahko ugasnila le s soglasno voljo obeh pogodbenikov ali na podlagi zakona. Pravilno je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da bi moral toženec razveljavitev Dogovora zaradi zatrjevanih zmote in prisile doseči s tožbo, ki pa se jo lahko vloži le v prekluzivnih rokih, ki so že potekli.

8. Tudi ničen Dogovor ni. Toženec priznava, da tožnici nekaj dolguje, torej je obstajala podlaga za sklenitev Dogovora. Tožena stranka ni podala nobenih dejanskih trditev, iz katerih bi bilo moč sklepati na oderuštvo (119. člen OZ): ni trditev o stiski ali težkem premoženjskem stanju toženca, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti, odvisnosti. Zato ni bilo podlage, da bi sodišče ugotavljalo sorazmerje med tem, kar je toženec prejel od tožnice in tem, koliko se je zavezal vrniti.

9. Temeljni načeli obligacijskega prava sta načeli dispozitivnosti narave zakonskih določb (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Pravdni stranki sta z Dogovorom na avtonomen način uredili medsebojno razmerje po tem, ko se je toženec odselil od tožnice. Ker Dogovor ni v nasprotju z Ustavo, kogentnimi predpisi ali moralnimi načeli, pa tudi razveljavljen ni bil, ga je toženec dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 239. člena OZ). Vseeno je, elemente katerega tipa pogodbe ima dogovor.(1) Ni pomembno, ali gre za novacijo, poravnavo, pogodbo o pripoznavi dolga; bistvena je vsebina pogodbe. Iz nje pa jasno izhaja, da se je toženec tožnici zaradi ureditve medsebojnih obveznosti zavezal za čas od 25. 10. 2008 do 25. 9. 2013 mesečno plačevati po 300,00 EUR.

10. Ker zavezuje Dogovor tak, kot je bil sklenjen, ni relevantno, kdaj in koliko denarja sta si medsebojno izročali pravdni stranki ali kdo drug za njiju. Z Dogovorom sta stranki lahko svobodno urediti vsa njuna medsebojna razmerja. Nenazadnje se lahko kdo komu odloči tudi kaj podariti. Dejstvo, ali je toženec tožnici pred sklenitvijo Dogovora po svoji sestri izročil določeno vsoto denarja, tako ni relevantno za odločitev in ga ni bilo potrebno ugotavljati. Pritožbene navedbe v zvezi z zaslišanjem priče J. K. so zato brezpredmetne.

11. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva. O vseh odločilnih dejstvih je navedlo jasne razloge in je sodbo mogoče preizkusiti. Kljub zmotnemu stališču, da Dogovor predstavlja novacijo, je odločitev materialnopravno pravilna. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo, saj ugotavlja, da so stroški priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15–dnevni rok za plačilo pravdnih stroškov. Če tožena stranka svoje obveznosti v tem roku ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 22/2011 z dne 25. 7. 2013.