Appeal dismissed; bankruptcy court ruled no review or annulment remedy exists for final distribution orders under ZFPPIPP.

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Po določbi drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije. Prav tako ni dopustno pravno sredstvo ničnostna pritožba.

Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vendar pa to pomeni le obveznost sodišča, da odgovori na tiste argumente stranke, ki so pravno pomembni, ne pa tudi na tiste argumente, ki so očitno pravno nepomembni oziroma s katerimi, glede na fazo postopka v kateri se ta postopek konkretno nahaja, nikakor ne morejo biti več predmet sodne presoje. Sodišču prve stopnje se torej ni bilo treba opredeliti do razlogov, ki se nanašajo na sklep o glavni razdelitvi in poznejši razdelitvi, ker je o tem že pravnomočno odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo zahtevo upnika M. P. za ugotovitev delne ničnosti sklepa o glavni razdelitvi in sklepa o poznejši razdelitvi z dne 2. 9. 2013.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitev pravil postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da je upnik v tej zadevi predhodno (6. 8. 2014) že vložil enako vlogo; naslovil jo je z Ničnostna pritožba, o tem pa je sodišče prve stopnje že odločilo 26. 8. 2014 (PD 402) in vlogo zavrglo. Višje sodišče je sklep potrdilo (sklep Cst 427/2014 z dne 8. 10. 2014 na PD 415). Višje sodišče je v tej zadevi upniku že pojasnilo, da so pravna sredstva zoper sklepe, ki so izdani v postopku zaradi insolventnosti, določena v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Že je pojasnilo, da po določbi drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije. Prav tako je že odgovorilo, zakaj ničnostna pritožba ni dopustno pravno sredstvo. Povzelo je tudi relevanten del postopka. Iz tega razloga sedaj višje sodišče teh razlogov ne ponavlja, saj je bila stranka z njimi že seznanjena. Zaradi odgovora na pritožbo odgovarja le še na naslednje konkretne pritožbene navedbe.

5. Upnik vztraja pri stališču, da je treba ponovno preizkusiti in ugotoviti ničnosti sklepov o glavni in poznejši razdelitvi (ki sta nesporno pravnomočna). To utemeljuje na stališču pravne teorije, po kateri je mogoče odpraviti očitno napačne pravnomočne odločitve z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri tem se sklicuje na stališče dr. Gorazda Kušeja iz Uvoda v pravoznanstvo. Višje sodišče je upniku že pojasnilo, katero redno (pritožba) in izredno (zahteva za varstvo zakonitosti) pravno sredstvo je dopustno v tem postopku. Pravna sredstva zoper sklepe, ki so izdani v postopku zaradi insolventnosti, določa zakon (ZFPPIPP) in ne pravna teorija (ki jo upnik tudi napačno povzema v zvezi s konkretno zadevo).

6. Kolikor se upnik sklicuje na določbo 158. člena Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, temu višje sodišče ne more nasprotovati, vendar opozarja na vsebino citirane ustavne določbe (da je v pravnomočno odločeno mogoče poseči le na način, ki je določen z zakonom; o tem glej zgoraj navedene razloge in razloge v 6. točki sklep VSL Cst 427/2014 z dne 8. 10. 2014). Kolikor upnik določbo 158. člena Ustave povezuje z odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 19/2002 z dne 21. 3. 2002, višje sodišče odgovarja, da je Vrhovno sodišče v izpostavljeni zadevi razpravljalo o ničnosti kot institutu materialnega prava, vendar v okviru izrednega pravnega sredstva, ki je bilo v tistem postopku dopustno (revizija).

7. Upnik še navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vsebinskih navedb, ki se nanašajo na nepravilnost sklepa o glavni razdelitvi in sklepa o poznejši razdelitvi, pa bi se bilo dolžno opredeliti, zato je storilo očitno procesno kršitev in kršilo ustavno pravico do poštenega postopka. Višje sodišče na to pritožbeno navedbo odgovarja, da očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ustavno sodišče(1) je že odločilo, da se mora sodišče z navedbami strank seznaniti in če so dopustne ter za odločitev pravno pomembne, se do njih tudi opredeliti. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vendar pa to pomeni le obveznost sodišča, da odgovori na tiste argumente stranke, ki so pravno pomembni, ne pa tudi na tiste argumente, ki so očitno pravno nepomembni oziroma s katerimi, glede na fazo postopka v kateri se ta postopek konkretno nahaja, nikakor ne morejo biti več predmet sodne presoje. Sodišču prve stopnje se torej ni bilo treba opredeliti do razlogov, ki se nanašajo na sklep o glavni razdelitvi in poznejši razdelitvi, ker je o tem že pravnomočno odločeno (glej razloge v tretjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 365.člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121.člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up-609/05, Up 732/06 z dne 7. 6. 2007.