Appeal dismissed; late objection to jurisdiction and new facts in small claims are inadmissible.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the defendant's late objection to jurisdiction and new factual claims. The defendant argued for case remittal based on jurisdictional issues and alleged poor equipment quality, but these arguments were submitted only during the appeal phase. The court ruled that in small claims proceedings, all arguments and evidence must be presented in the initial complaint or defense, making late submissions procedurally inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedZPP 22. člen 1. odstavek; ZPP 451. člen; ZPP 452. člen; ZPP 453. člen: In small claims proceedings, objections to jurisdiction and new factual allegations submitted after the defense period are inadmissible and cannot be considered by the court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala šele v pritožbi, je prepozen.
V postopkih v sporih majhne vrednosti morajo pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo. Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke. Dejstva in dokazi, ki jih stranke podajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 187354/2012 z dne 5. 12. 2012 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 81,98 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).
2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano zadevo razveljavi in o njej odloči samo ali pa jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 22. člena ZPP se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne vsebuje določb o krajevni pristojnosti, zato se za vprašanje krajevne pristojnosti tudi v izvršilnem postopku uporabljajo določila ZPP (15. člen ZIZ). Obravnavani postopek se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo v sklepu o izvršbi opr. št. VL 187354/2012 z dne 5. 12. 2012 zoper katerega je tožena stranka (dolžnica v izvršilnem postopku) pravočasno vložila obrazložen ugovor. Sodišče je zato v izvršilnem postopku sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in sklenilo, da bo o zahtevku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, v pravdnem postopku. Tožena stranka (dolžnica v izvršilnem postopku) se zoper takšno odločitev izvršilnega sodišča z dne 2. 4. 2013 ni pritožila, zato je sklep postal pravnomočen, zadeva pa je bila odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala šele v pritožbi zoper sodbo, izdano v pravdnem postopku, je prepozen. Višje sodišče se zato o njem ni vsebinsko opredeljevalo.
6. Iz vročilnice, pripete k listovni št. 43 v spisu, je razvidno, da je bilo toženi stranki dne 13. 11. 2013 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o tem, kje se nahaja pisanje z navedbo, da ga mora dvigniti v roku 15 dni. Ker tega ni storila, je bilo dne 29. 11. 2013 pisanje puščeno v njenem hišnem predalčniku – vse navedeno dokazuje vročilnica, ki je javna listina. Vročitev se je s tem štela za opravljeno (fikcija vročitve – 142. člen ZPP). Tožena stranka takšne domneve ne more izpodbiti zgolj s pavšalnimi (in neizkazanimi) trditvami, da v nabiralniku ni prejela ne poziva naj pisanje dvigne, ne pisanja samega.
7. Pravilna je tudi interpretacija sodišča prve stopnje, da se šteje, da je tožena stranka, ker ni podala odgovora na dopolnitev tožbe, priznala v njej podane trditve tožeče stranke. Zgolj navedba, da ji ni znana podlaga zahtevka, podana v ugovoru zoper sklep o izvršbi, namreč ne more pomeniti obrazloženega zanikanja trditev, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za sanitarno opremo in da tožena stranka dogovorjene (sedaj vtoževane) najemnine ni plačala.
8. Višje sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi presojalo kot odgovor na tožbo. V nasprotnem primeru bi namreč štelo, da tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek (ne pa, da zgolj priznava v dopolnitvi tožbe navedena dejstva) in bi izdalo sodbo na podlagi pripoznave (1. odstavek 453.a člena ZPP).
9. Tožena stranka navedbe, da je bilo blago, dostavljeno po pogodbi o najemu sanitarne opreme izredno slabo, da aparati niso delovali in da je na to večkrat opozorila tožečo stranko, prvič podaja šele v pritožbi. Takšne navedbe so prepozne in zato neupoštevne. V postopkih v sporih majhne vrednosti morajo namreč pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke podajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).
10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.
12. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.