Appeal dismissed; unpaid payment order with objection no longer qualifies as domestic court decision under ZIZ Art. 257(1).

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu z obrazložitvijo Ustavne odločbe U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 se plačilni nalog in sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine in proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, ne moreta več šteti za odločbo domačega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 257. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju upnika) za izdajo predhodne odredbe.

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper sklep po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh potrebnih stroškov pritožnika, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda predhodno odredbo na predlog upnika, če je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa in če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi ugotovilo, da je prvi od navedenih pogojev podan, saj je upnik – tožeča stranka – predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi sklepa o izvršbi, ki še ni izvršljiv, ni pa izkazal za verjetno drugega pogoja, to je nevarnosti, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (v nadaljevanju Ustavna odločba) odločilo, da se točka 1 prvega odstavka 258. člena ZIZ zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave razveljavi. Pri tem je zapisalo, da je navedeno določbo presojalo v delu, iz katerega izhaja, da je mogoče predhodno odredbo izdati tudi na podlagi plačilnega naloga in sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor in ki torej še nista pravnomočna (6. točka Ustavne odločbe). Navedlo je, da plačilni nalog oziroma sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ki je prav tako plačilni nalog, ki mu sledi pogojna dovolitev izvršbe; prim. 11. točko Ustavne odločbe) izda sodišče na podlagi procesnega gradiva, ki ga prispeva le upnik, in dolžnik pred izdajo sklepa nima niti možnosti izjaviti se o zahtevku. Upniku, razen same verodostojne listine, ki je svoji vlogi niti ni dolžan priložiti, ni treba navesti niti dejanske podlage zahtevka niti predložiti nobenih dokazov. V primeru, če pa je temelj za izdajo predhodne odredbe neizvršljiva sodna odločba iz rednega pravdnega postopka, je predhodna odredba izdana šele potem, ko je sodišče na prvi stopnji, po polni kontradiktorni obravnavi, prepričano o obstoju terjatve. Položaja upnikov s plačilnim nalogom in upnikov z neizvršljivo sodbo se torej razlikujeta. Upnikom s plačilnim nalogom zato, da lahko izposlujejo predhodno odredbo, ni treba po enakovrednem soočenju argumentov obeh strank prepričati sodišča prve stopnje o utemeljenosti svojega zahtevka, pač pa pridobijo temelj za izdajo predhodne odredbe po skrajšanem postopku na podlagi zgolj lastnih trditev. Gre torej za nedopustno priviligiranost upnikov, ki imajo možnost za svojo terjatev izposlovati plačilni nalog, v primerjavi z upniki, ki morajo terjatve uveljavljati s tožbo v rednem pravdnem postopku.

7. V skladu z obrazložitvijo navedene Ustavne odločbe se torej plačilni nalog in sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine in proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, ne moreta več šteti za odločbo domačega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 257. člena ZIZ.

8. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka (upnik) vložila predlog za izdajo predhodne odredbe na podlagi sklepa o izvršbi VL 165699/2013 z dne 17. 10. 2013, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, ki se po zgoraj navedeni Ustavni odločbi ne šteje za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, tožeča stranka ne izpolnjuje niti prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe (saj ne razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva). Odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne, je torej pravilna že iz tega razloga. Zato se sodišče druge stopnje v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj drugega pogoja, to je obstoja verjetnosti nevarnosti, niti ni spuščalo.

9. Pritožba tožeče stranke tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).