Appeal dismissed; court fee suspension remains valid; invoice evidence upheld without oral hearing.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka je hkrati s pritožbo vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Enak predlog je vložila že ob napovedi pritožbe (ko je nastala taksna obveznost). Sodišče prve stopnje je o njem že odločilo in toženi stranki plačilo odložilo do izdaje odločbe sodišča druge stopnje. Ker se tožena stranka zoper to odločitev ni pritožila, je postala pravnomočna in ne more biti predmet (ponovne) presoje v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 151616/2012 z dne 12. 10. 2012 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 68,40 EUR tožnikovih nadaljnjih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da prej citiran sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka hkrati s pritožbo vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Enak predlog je vložila že ob napovedi pritožbe (ko je nastala taksna obveznost). Sodišče prve stopnje je o njem odločilo s sklepom I Pg 740/2013 z dne 27. 3. 2014. Toženi stranki je plačilo sodne takse odložilo do izdaje odločbe sodišča druge stopnje. Tak sklep velja v postopku, za katerega je bil izdan (2. odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Ker se tožena stranka zoper njega ni pritožila, je postal pravnomočen in ne more biti predmet (ponovne) presoje v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo. Ker so procesne predpostavke za obravnavanje te pritožbe izpolnjene (plačilo sodne takse je odloženo do izdaje odločbe sodišča druge stopnje), je višje sodišče o njej odločilo.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožena stranka več let naročnik storitev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka vseh obveznosti iz tega razmerja ni poravnala. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki v obravnavanem gospodarskem sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje (1. odstavek 495. člena v zvezi 1. odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Res je sicer, da zgolj iz računa ne more izhajati obveznost plačila. Ta izhaja iz obligacijskega razmerja med strankama. Vendar pa izstavljen račun predstavlja verodostojno listino, kar pomeni, da dejstva in podatki, ki jih izkazuje, veljajo za resnične, dokler niso izpodbiti. Izpodbijanje njegove resničnosti oziroma verodostojnosti je bila v tem postopku dolžnost tožene stranke. Ker ji to ni uspelo, tožeča stranka pa je obstoj obligacijskega razmerja izkazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo 10. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Višje sodišče pritrjuje obrazložitvi prvostopenjskega, da takšno zaslišanje za odločitev o zadevi ni bilo potrebno. Pavšalni pritožbeni očitki, da zato tožena stranka ni imela možnosti predstaviti dejstev, ki so v njeno korist, niso utemeljeni. Takšna dejstva bi tožena lahko (in bi jih tudi morala) predstaviti že v svojih pisnih vlogah. Z izvedbo dokazov bi se slednja lahko zgolj potrdila ali ovrgla. Ker iz pritožbenih navedb ni razvidno katerih konkretnih dejstev tožena stranka ni mogla predstaviti, bolj konkreten odgovor pritožbenega sodišča ni možen.

8. Neresnični pa so nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj dejstva, ki so v breme tožene stranke. Slednje je jasno in argumentirano presodilo navedbe in dokaze obeh pravdnih strank in na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.