Court rejects one-year statute of limitations for business building managers, allowing partial appeal success.

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožbi zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi, ta se razveljavi:

- v III. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 305,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 do plačila in zneska 91,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 do plačila ter

- v IV. točki izreka

in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožba zoper III. točko izreka, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 96,83 EUR od 6. 12. 2012 do 23. 12. 2012, se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za zastaranje terjatev upravnikov poslovnih stavb ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 206116/2012 z dne 27. 12. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 88,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 do plačila in znesek 5,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 305,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 ter zneska 91,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 96,83 EUR od 6. 12.2012 do 23. 12. 2012 in od zneska 91,70 EUR od 23. 12. 2012 dalje do plačila, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 0,77 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je za zastaranje terjatev tožeče stranke, ki je upravnik poslovne stavbe, za plačilo obratovalnih stroškov, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V citirani določbi je namreč jasno zapisano, da se ta uporablja zgolj za zastaranje terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka ni upravnik večstanovanjske hiše (ampak je upravnik poslovne stavbe), tožena stranka pa ni lastnik stanovanja (ampak lastnik poslovnega prostora). Institut zastaranja predstavlja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), enoletni zastaralni rok pa izjemo od splošnega, petletnega (346. člen OZ). Izjeme je treba razlagati restriktivno. Uporaba analogije na način, kot je to (molče) storilo sodišče prve stopnje, zato ni dopustna.

6. Da določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, izhaja tudi iz njene sistematične in namenske razlage. Pri tem velja poudariti, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 23/2014 izhaja, da je namen citirane določbe izenačitev pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki enake storitve plačujejo neposredno dobavitelju, ter njihove obveznosti zastarajo v enem letu po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ (gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva). Uporaba določbe 6. točke bi v situacijah, kot je obravnavana, pripeljala do nasprotnega položaja: etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki storitve (dobave) plačujejo neposredno dobaviteljem, bi postavila v slabši položaj od tistih, ki jih plačujejo upravniku. Prve namreč niso izvršene za potrebe gospodinjstva, zato ne zastarajo v enem letu.

7. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo deloma v III. točki izreka (razen v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 96,83 EUR od 6. 12. 2012 do 23. 12. 2012(1)) ter v IV. točki izreka. Zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). To bo moralo, v zvezi s terjatvami, ki so zapadle do konca decembra 2010, ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja. Pri tem bo moralo upoštevati, da določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ ni uporabljiva. Če bo ugotovilo, da terjatve v tem delu niso zastarale, bo moralo presoditi tudi ugovore tožene stranke (predvsem v zvezi z obračunom stroškov elektrike), do katerih se v prvotnem postopku ni opredeljevalo.

8. Tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je tožbenemu zahtevku (delno) ugodeno. Skladno s 4. odstavkom 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP je zato višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, kar je slednje natančno pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.