Appellate court upheld father's 80 EUR monthly child support award, rejecting claim for reduced amount.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje tudi v izpodbijani I. točki potrdi.

[JEDRO]

Preživnino je treba praviloma plačevati v denarju. Samo na podlagi izrecnega dogovora med udeleženci je možno to obveznost izpolnjevati tudi drugače, v naravi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici od 21. 9. 2012 dalje plačevati 80 EUR mesečne preživnine, do sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, bodoče dospele pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec (I. točka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka) in ta del je tudi že pravnomočen, saj je bila pritožba tožnice s sodbo tega pritožbenega sodišča 4. junija 2014 zavrnjena.

2. Pritožbenemu sodišču je sedaj predložena še pritožba toženca, ki sodbo izpodbija v njeni I. točki, češ da je določena preživnina previsoka, ker so njegove pridobitne zmožnosti napačno ocenjene. Navaja, da nima rednega vira dohodka, da pa je njegovo premoženje še vedno tam, kjer prebiva tožnica. Meni, da bi bil dolžan plačevati kvečjemu eno tretjino ugotovljenih potreb, ki so 200 EUR mesečno, torej 66,66 EUR in predlaga spremembo sodbe v tej smeri.

3. Tožnica na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da so starši dolžni preživljati otroka tudi po njegovi polnoletnosti, če se redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta (2. odst. 123. čl. ZZZDR), preživnina pa se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. čl. ZZZDR). Če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnost razdeli mednje po njihovih zmožnostih (126. čl. ZZZDR).

7. Ni več sporno, da so mesečne potrebe tožnice, ki je podiplomska študentka in torej še vedno preživninska upravičenka nasproti svojim staršem, okoli 500 EUR na mesec. Tožnica sama mesečno preko študentskega servisa zasluži okoli 100 do 150 EUR. Prav je, da ta denar porabi za preživljanje, saj nič ne pravi, da ne more delati brez škode za svoj študij. Zanesljivo je tudi ugotovljeno, da je tožnica v zadnjem šolskem letu prejemala okoli 236 EUR mesečne štipendije in kot zelo verjetno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo to štipendijo zopet dobila. Ocena prvega sodišča, da na mesec potrebuje še 200 EUR, je torej realna in je toženec ne izpodbija. Vendar se ravno na podlagi pravkar povedanega moti, ko meni, da je treba na tri dele razdeliti ta znesek, namreč 200 EUR. Ta znesek ostane kot preživninska obveznost staršev že po tem, ko sama za del svojega preživljanja poskrbi tožnica.

8. Glede na ugotovljene zmožnosti je pravilna oz. ustrezna porazdelitev preživninskega bremena 200 EUR mesečno med starša polnoletne tožnice tako, da mati pokriva 120 EUR, oče pa 80 EUR. Mati ima boljše in redno zagotovljene prihodke, okoli 660 EUR mesečno, toženec pa je trenutno brez njih. A čeprav je tako, je prav, da tudi sam izpolnjuje svojo zakonito obveznost do svoje polnoletne hčerke. 80 EUR na mesec ni prehuda obremenitev in jo je moč izpolniti z različnimi tudi priložnostnimi deli; toženec ni dokazal, da bi bil nesposoben za kakršnokoli pridobitno delo. Kot oče je dolžan storiti vse, kar (z)more, da izpolni svojo preživninsko obveznost. Sicer pa tudi materini dohodki niso tako dobri, da bi lahko nosila še večje breme za hčerkino preživljanje.

9. Glede implicitnega očitka pritožnika, da tožnica uporablja njegovo premoženje (hišo), sodišče pojasnjuje, da je treba preživnino praviloma plačevati v denarju; samo na podlagi izrecnega dogovora med udeleženci je možno to obveznost izpolnjevati tudi drugače, v naravi. Takega dogovora pa sodišče ni ugotovilo oz. ga niti pritožnik ne zatrjuje.

10. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je tudi v tokrat izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).