Appeal dismissed; court held facts deemed admitted under ZPP s. 214(2) need no proof or evidence.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker po 1. odstavku 214. člena ZPP priznanih dejstev ni treba dokazovati, izvedba dokazov ni bila potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69401/2012 z dne 18. 5. 2012 razveljavilo za znesek 180,79 EUR in v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka). V ostalem je sklep v prvem in tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi (točka II izreka). Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 5.464,10 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Izpodbija odločitev pod točko II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške. Meni, da je sodišče ravnalo nezakonito, ko ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke in predlagane priče. Manjkajo tudi razlogi, zakaj tega dokaza ni izvedlo, razen v delu, ko sodišče navaja, da tožena stranka dejstev ni prerekala in se zato štejejo za priznana. To ne drži. Navedbe je prerekala in tudi predlagala dokaze. Zakonita zastopnica je svoj izostanek z naroka dne 18. 9. 2014 opravičila. Storjena je bila bistvena kršitev postopka. Sodišče se ni opredelilo do navedb o morebitni unovčeni garanciji S.. Tožeča stranka na te navedbe ni odgovorila in ni pojasnila, ali je garancijo unovčila in v kolikšnem znesku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče ni storilo očitanih kršitev postopka. Opozarja na 258. in 262. člen ZPP. Meni, da so bile vse navedbe toženke splošne in pravno irelevantne, dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala, pa ni prerekala. Odločitev je pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani del odločitve oprlo na dejstva, ki jih je navedla tožnica. Po njegovi oceni so ta dejstva ostala nezanikana oziroma so bila zanikana brez navajanja razlogov in so se zato štela za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče se z zaključkom, da so bile trditve tožnice zanikane brez navedbe razlogov, strinja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožnica tudi po tem, ko je tožnica njuno razmerje natančno pojasnila in predložila dokazila, ostala zgolj pri svojih splošnih in pravno neodločilnih navedbah, čeprav bi morala konkretno navesti, kaj od tega, kar je trdila tožnica, ne drži. Pri tem za obrazloženo prerekanje teh trditev tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti (za odločitev nerelevantnih) navedb o uveljavljanju iste terjatve zoper oba poroka (pri čemer je tožnica navedla, da sodba zoper poroka še ni bila izdana), o izstavljenih (a neunovčenih) menicah in sklicevanja na pogodbo o garanciji, ki jo je s S. sklenila tožena stranka (pri čemer toženka trditev o tem, da bi tožnica bila dolžna garancijo unovčiti ali da je to storila, ni postavila). Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je ob uporabi 2. odstavka 214. člena ZPP štelo trditve tožnice za priznane.

7. Ker po 1. odstavku 214. člena ZPP priznanih dejstev ni treba dokazovati, izvedba dokazov ni bila potrebna. To velja tako za tiste, ki jih je sodišče sicer izvedlo (vpogled v predložene listine), a v sodbi ugotovilo, da to ni bilo potrebno, kot tiste, ki niso bili izvedeni (zaslišanje zakonite zastopnice toženke in predlagane priče). Dokazni predlog pritožnice, da se zasliši njena zakonita zastopnica in priča, je bil zato na naroku pravilno zavrnjen kot nepotreben za odločitev, podrobnejši razlogi za to pa so v izpodbijani sodbi navedeni.

8. Pritožbena trditev o bistvenih kršitvah postopka, ki jih pritožnica navezuje na po njenem mnenju zmotno uporabo 213. in 214. člena ZPP ter trditev o pomanjkanju razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, se tako izkaže za neutemeljeno.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb o „morebiti unovčeni garanciji“. Gre namreč za trditev, ki je tako očitno nerelevantna, da to niti ni bilo potrebno. Navedba ni namreč nič drugega kot ugibanje pritožnice o morda obstoječem dejstvu. Res je, da se tožnica o tej navedbi ni izjavila, vendar pa to posledično, upoštevajoč 2. odstavek 214. člena ZPP, ne pomeni nič drugega kot to, kar je bilo zatrjevano: da je tožnica „morda“ unovčila garancijo. To pa ne more predstavljati podlage za drugačno odločitev sodišča prve stopnje, saj je bilo trditveno (in dokazno) breme za to, da je terjatev tožnice prenehala ali da se je zmanjšala, na strani tožene stranke. Je pa sodišče prve stopnje v točki 4 sodbe pojasnilo, da zavarovanje kredita z garancijo, toženke še ne odvezuje plačila vtoževane terjatve, v točki 8 pa je opozorilo tudi na pomanjkanje trditev – toženka ni trdila, da bi bila tožnica dolžna poseči po tej garanciji, preden bi od nje zahtevala vrnitev neplačanega kredita.

10. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere se v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnici v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.