Administrative court dismisses appeal for building permit due to missing cultural heritage consent.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V zadevi ni sporno, da tožnici do izdaje izpodbijane odločbe nista pridobili kulturnovarstvenega soglasja k predmetni gradnji, ki bi ga morali pridobiti, saj je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenija, Območna enota Piran, z odločbo z dne 8. 10. 2013, zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja k predvideni gradnji zavrnil. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen materialni pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 74.c člena ZGO-1. Zato je izpodbijana zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta pravilna in na zakonu utemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnic za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta-objekta za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost, na zemljišču parc. št. 2341/2 k.o. A. (1. točka izreka) ter zahtevek tožnic za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da sta tožnici zahtevali izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, zahtevi pa nista priložili kulturnovarstvenega soglasja, ki bi ji morala biti priložena in se pri tem sklicuje na 74.a člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S tem nista izpolnil materialnega pogoja za vložitev zahteve. Ugotavlja, da je od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, prejela odločbo z dne 8. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za obravnavano gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo.

Tožnici se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da sklep z dne 4. 9. 2013, s katerim ju je toženka pozvala na dopolnitev vloge s kulturnovarstvenim soglasjem, ni bil vročen njunemu pooblaščencu. Kljub temu sta Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, zaprosili za izdajo kulturnovarstvenega soglasje, kar pa je slednji z odločbo z dne 8. 10. 2013 zavrnil.

Ker je toženka izdala izpodbijano odločbo, še preden je postala navedena odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, dokončna in pravnomočna, je bila preuranjena, saj dejansko stanje še ni bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno. Menita, da o zadevi ni mogoče odločati, dokler investitorki ne priložita vseh potrebnih dokumentov in soglasij. Sklicujta se na načelo ekonomičnosti postopka in dejstvo, da bi toženka morala konkretni postopek voditi predvsem v interesu tožnic, kar pomeni, da bi morala upoštevati njune predloge ter možnost njunega vplivanja na potek postopka. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in izdajo gradbenega dovoljenja ter podrejeno odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa druge stopnje, da dejstvo, da je upravni organ prve stopnje poziva na dopolnitev vloge s kulturnovarstvenim soglasjem ni vročil tudi njunemu pooblaščencu, ni takšna kršitev postopka, ki bi vplivala na odločitev. V zadevi namreč ni sporno, da sta tožnici sledili pozivu toženke in pri pristojnem organu zahtevali izdajo kulturnovarstvenega soglasja, izpodbijana odločba pa je bila izdana po preteku odrejenega roka za predložitev soglasja in po tem, ko je toženka od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenija, Območne enote Piran, prejela odločbo z dne 8. 10. 2013, s katero je bila njuna zahteva za izdajo kulturnovarstevnega soglasja zavrnjena.

Po prvem odstavku 74.c člena ZGO-1 pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če med drugim ugotovi, da so pridobljena vsa predpisana soglasja (tretja alineja).

Po tretji alineji 74.a člena ZGO-1 je treba navedena soglasja priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da tožnici do izdaje izpodbijane odločbe nista pridobili kulturnovarstvenega soglasja k predmetni gradnji, ki bi ga morali pridobiti, saj je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenija, Območna enota Piran, z odločbo z dne 8. 10. 2013, zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja k predvideni gradnji zavrnil. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen materialni pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 74.c člena ZGO-1. Zato je izpodbijana zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta pravilna in na zakonu utemeljena.

Za čakanje na dokončnost in pravnomočnost odločitve o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja pa glede na citirane določbe ZGO-1 toženka ni imela podlage, sploh pa glede na tretjo alinejo prvega odstavka 74.a člena ZGO-1, po kateri bi tožnici kulturnovarstveno soglasje morali priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Če bosta tožnici v postopku s pravnimi sredstvi uspeli doseči odpravo navedene odločbe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenija, Območne enote Piran, in v ponovnem postopku pridobili kulturnovarstveno soglasje, pa bosta lahko na njegovi podlagi vložili novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je pravilno pojasnila že toženka.

Ker iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnici sploh zaprosili za podaljšanje roka za predložitev soglasja, niti da bi toženka o tem kaj odločila, so vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev toženke o zavrnitvi njune prošnje za podaljšanje roka, nerazumljivi. Sodišče zato nanje ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.