Administrative court dismisses deportation order due to improper service of documents causing procedural defect.

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba UE Ljubljana št. 214-20002/2013-5 z dne 31. 12. 2013 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Že ob laični primerjavi podpisov v tožničini prošnji za podaljšanje dovoljenja in na vročilnici je razvidno, da podpis na obeh navedenih dokumentih ni isti oziroma da sta podpisa na obeh dokumentih (popolnoma) različna. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da vročitev poziva tožnici ni bila opravljena v skladu z določbami ZUP, torej ni bila opravljena pravilno. Ker vročitev poziva tožnici ni bila opravljena pravilno, posledično tudi tožničinega molka ni mogoče šteti za umik prošnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožnici ustavil in hkrati odločil, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo (RS) v roku 15 dni po dokončnosti tega sklepa. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 27. 11. 2013 vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela po 37. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ker k vlogi ni priložila vseh dokazil, je bila pozvana, da to stori. Iz vrnjene podpisane povratnice je razvidno, da je tožnica poziv za predložitev dokazil osebno prejela dne 6. 12. 2013, na naslovu, ki ga je v prošnji za podaljšanje predmetnega dovoljenja navedla kot naslov, na katerega naj se ji vročajo poštne pošiljke. V pozivu ji je bil za predložitev dokazil določen 15 dnevni rok, ki se je iztekel dne 24. 12. 2013. Tožnica v postavljenem roku, kakor tudi do izdaje odločbe, ni predložila zahtevanih dokazil ali kako drugače izkazala interesa za nadaljevanje postopka. Po 90. členu ZTuj-2 se šteje, da če je bil postopek uveden na zahtevo ali prošnjo tujca ali njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka ali če se da iz opustitve dejanj sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Ker tožnica ni predložila zahtevanih dokazil in organ brez tožničinega sodelovanja postopka ne more nadaljevati, se tožničin molk šteje za umik prošnje. Zato je organ na podlagi prvega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa ter hkrati odločil, da mora tožnica zapustiti RS v 15 dneh po dokončnosti tega sklepa.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Tožnica v 15-dnevnem roku ni predložila zahtevanih dokazil oziroma listin in tudi ni zaprosila za podaljšanje tega roka. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno štel, da brez njenega sodelovanja ni mogoče nadaljevati postopka in je njen molk štel za umik zahteve ter posledično postopek pravilno ustavil. V zvezi s pritožbenimi navedbami odgovarja, da je prvostopenjski organ tožnici poziv za dopolnitev prošnje poslal na naslov, ki ga je kot naslov za vročanje sama navedla v svoji prošnji in ji je bil poziv pravilno osebno vročen v skladu z 87. členom ZUP. Tožnica v prošnji tudi ni navedla, da se na navedenem naslovu nahaja njen delodajalec.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila po vložitvi prošnje za podaljšanje dovoljenja za bivanje v RS s strani organa pozvana k predložitvi dokazil. V vlogi je kot naslov za vročanje navedla naslov: A., na katerem je zaposlena. Tožnici je bil poziv na predložitev dokazil na navedeni naslov tudi vročen. Vendar pa je ugotovitev organa, da ji je bil poziv na dopolnitev vloge vročen osebno, zmotna, saj tožnica ni nikoli podpisala povratnice. Pisanje je bilo vročeno računovodkinji družbe, kjer je tožnica zaposlena, le-ta pa je pozvala direktorico družbe B. d.o.o., da tožnici kot delavki, ki dela na drugi lokaciji, vroči izpodbijano odločbo. Direktorica je na to pozabila, potem pa še podala odstopno izjavo. Zatem je odšla na dopust še računovodkinja družbe in tožnici predmetnega sklepa nihče ni izročil. S pisanjem se je tožnica seznanila šele po prejemu izpodbijane odločbe, saj so pisanje kasneje našli med ostalo pošto, ki je direktorica ni predala naprej. Poziv ni bil naslovljen na družbo, kjer je bila tožnica zaposlena, temveč osebno na tožnico, zato bi vročevalec moral poziv vročiti tožnici osebno. Upravni organ se v izpodbijanem sklepu nepravilno sklicuje na določbo 90. člena ZTuj-2, saj se skladno z navedeno določbo molk lahko šteje za umik zahteve, vendar le pod pogojem, če tujec kljub predhodnemu opozorilu ne opravi nobenega dejanja. Tožnica pisanja ni prejela in ni podpisala vročilnice, zato tudi ni nastopila fikcija vročitve. Tožnica sodišču predlaga, da, po opravljeni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo UE odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 13. 3. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožnici ustavil in hkrati odločil, da je tožnica dolžna zapustiti RS v 15 dneh po dokončnosti tega sklepa.

Med strankama je sporno, ali je bila vročitev poziva k predložitvi dokazil, opravljena pravilno. Tožena stranka je zavzela stališče, da je bila vročitev poziva tožnici opravljena v skladu z določbami 87. člena ZUP, torej pravilno in da je zato tožničin molk šteti za umik prošnje. Takšno stališče tožene stranke pa je po presoji sodišča zmotno.

V obravnavanem primeru gre za vročitev upravnega akta fizični osebi, zato bi vročitev morala biti opravljena v skladu s 87. členim ZUP. Po prvem odstavku tega člena se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je prvostopenjski organ poziv k predložitvi dokazil tožnici vročal na naslov A. (to je na naslov, na katerem je tožnica zaposlena, čeprav tega v prošnji ni navedla), ki ga je tožnica v svoji prošnji sama navedla kot naslov, na katerega naj se ji vročajo poštne pošiljke. Iz vročilnice tega poziva, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je povratnica o prejemu poziva podpisana. Vendar pa je že ob laični primerjavi podpisov v tožničini prošnji za podaljšanje predmetnega dovoljenja in na vročilnici, razvidno, da podpis na obeh navedenih dokumentih ni isti oziroma da sta podpisa na obeh dokumentih (popolnoma) različna.

Glede na navedeno je po presoji sodišča v obravnavanem primeru mogoče ugotoviti, da vročitev poziva tožnici ni bila opravljena v skladu z navedenimi določbami ZUP, torej ni bila opravljena pravilno. Procesni ugovor nepravilnosti vročitve (poziva) je tako po presoji sodišča utemeljen. Ker vročitev poziva tožnici ni bila opravljena pravilno, posledično tudi tožničinega molka ni mogoče šteti za umik prošnje.

Po navedenem je podana kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na tej podlagi je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, odločbo prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Sodišče je tožbi ugodilo brez opravljene obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče presodilo tudi, da mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, tožnici povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalen znesek, ob upoštevanju okoliščine, da je tožnico v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.