Small value dispute appeal dismissed; party cannot challenge established facts without new evidence.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodba) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V sporu majhne vrednosti tožeča stranka ne more več izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. V kolikor pa smiselno trdi, da je nasprotje med listinskimi dokazi in ugotovitvami v sodbi sodišča prve stopnje, pa se je izkazalo, da teh nasprotij ni. Tožeča stranka bi morala dokazati višino izplačil, saj se sklicuje na neupravičeno obogatitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3244/2013, z dne 11. 1. 2013 v prvem odstavku izreka in sicer v delu, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 301,98 EUR s pripadki. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka in navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla pogodbo za sanacijo fasade in tudi zapisnik z dne 20. 10. 2011, na katerem je bilo dogovorjeno tudi, da se izvedejo dodatna dela. Iz gradbenega dnevnika pa izhaja, da so bila izvedena vsa dela in materiali po računu in gradbeni knjigi. Zato je za dodatna dela zaračunal izvajalec 4.233,24 EUR, ki niso bila zajeta po prvotni pogodbi. Zato je račun izvajalca 42.880,78 EUR. Dodatna dela res presegajo dogovorjeni strošek za sanacijo, vendar je izdajatelj računa obračunal še popust na opravljeno fasado in sicer 1.409,51 EUR. Tožena stranka navedenega računa ni prerekala in je spregledala, da so bila dodatna dela opravljena. O tem priča zapisnik z dne 20. 10. 2011. Strokovni nadzor tožene stranke tega ni prerekal. Tožena stranka je dobila ustrezna pojasnila tudi glede višine. Ugovorne navedbe pa so bile pavšalne.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem spregleda, da gre za spor majhne vrednosti in da so omejitve glede izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (458. člen ZPP). Sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedbe pritožbe v zvezi z vrednostjo opravljenega dela se nanašajo na ugotovitev, kolikšna je bila vrednost dogovorjena po pogodbi. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prve sodbe opravilo glavno obravnavo in pozvalo tožečo stranko, da navede, s katerimi dokazi dokazuje zatrjevano plačilo z dne 2. 7. 2012. Tožeča stranka pa je pojasnila, da tega dokaza ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato odločilo glede na predložene dokaze o vrednosti dela in je sledilo pogodbi med tožečo stranko in izvajalcem del za fasado (primerjaj obrazložitev v točkah 21 do 24). Tem dejstvom ni mogoče več ugovarjati na način izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče pa je štelo, da je tožeča stranka smiselno tudi ugovarjala nasprotje med listinami in ugotovitvami v sodbi glede vrednosti opravljenega dela. Vendar je treba ugotoviti, da se listine presojajo v skladu z navedbami tožeče stranke. Kot pritožba tudi navaja, je tožeča stranka pojasnila vrednost opravljenih del v vlogi z dne 26. 7. 2013 (list. št. 40 do 42). Pri tem je trdila, da je vrednost gradbenih del 39.644,61 EUR in da je izvajalec izstavil račun v znesku 42.880,78 EUR, ki je skladen s končnim obračunom in je priloga računu. Ob tem pa je treba ugotoviti, da je tožena stranka ugovarjala opravljenim delom in trdila, da je račun presegel potrjena dela. Dejstvo, da je bilo ugotovljeno na zapisniku, na katerega se sklicuje, da je potrebno opraviti še nujna dela, še ne pomeni, da je treba ob fiksno dogovorjenemu znesku, ta znesek tudi plačati. Tožeča stranka ni trdila, da so končni obračun lastniki potrdili na zboru, ampak je tožeča stranka razdelila ta znesek po svojem ključu. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da iz končnega obračuna izhaja vrednost 39.521,46 EUR (priloga A27). Zato je sodišče pravilno štelo, da je tožeča stranka dokazala svoje trditve le do zneska, ki ga je sodišče upoštevalo.

7. Pritožba še trdi, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev. Sodišče pa je pravilno štelo, da ker tožeča stranka toži na podlagi obogatitvenega zahtevka, mora dokazati prehod koristi oziroma je trditveno in dokazno breme glede višine na njeni strani. Zato je bil ugovor tožene stranke dovolj utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo v skladu z določbo petega odstavka 458. člena ZPP po sodnici posameznici. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).