Forced treatment requires proof of serious danger, not just potential future harm or behavioral issues.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Ni dovolj, če bi pritožnik brez zdravljenja lahko postal nevaren sebi in okolici, ampak mora biti za njegovo prisilno zdravljenje izkazano, da že resno oziroma huje ogroža sebe ali druge.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je bil sprejem na zdravljenje pridržane osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica B., utemeljen. Pridržano osebo je zadržalo na zdravljenju do 20. 10. 2015. Sklenilo je še, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil sam A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil prisilno priveden v bolnišnico. Hospitalizacijo vidi kot neutemeljeno, zato zahteva takojšnjo razveljavitev sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da ima pritožnik duševno motnjo (shizofrenijo), zaradi katere je bil že večkrat hospitaliziran, vendar je do svoje bolezni nekritičen in je že pred časom opustil jemanje zdravil. Po mnenju izvedenca psihiatra so pritožnikove sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja in patoloških čustvenih vzgibov prizadete, zato bi pritožnik brez zdravljenja lahko huje ogrožal svoje zdravje in življenje, kakor tudi zdravje in življenje drugih. Poleg tega pritožnik z različnimi ravnanji (loputanje z vrati, tekanje, neprestano tuširanje, metanje stvari in hrane, agresivnost do očeta) ogroža mir staršev, pri katerih živi.

5. Pritožnik navedenim ugotovitvam sicer obrazloženo ne oporeka, vendar je uradni pritožbeni preizkus pokazal, da izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča prve stopnje, da so v tem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pritožnikovo zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve, je zato vsaj preuranjen, če tudi zmoten.

6. Predvsem izpodbijani sklep ne daje odgovora na vprašanje, ali je pritožnikova presoja realnosti res tako hudo motena, da pritožnik ni več sposoben oblikovati svoje volje in se zavestno odločiti za zdravljenje ali temu nasprotovati. Vsekakor gre za odločilno okoliščino, saj v nasprotnem primeru prisilno zdravljenje ni dopustno. Poleg tega zgolj možnost ogrožanja svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih, ki jo je ugotovil izvedenec, ne zadostuje za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Po prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je pogoj, da oseba že ogroža svoje življenje ali življenje drugih oziroma huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Ni torej dovolj, če bi pritožnik brez zdravljenja lahko postal nevaren sebi in okolici, ampak mora biti za njegovo prisilno zdravljenje izkazano, da že resno oziroma huje ogroža sebe ali druge. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na takšno ogrožanje varovanih dobrin. Gotovo je pritožnikova duševna motnja resna in jo je glede na njeno naravo in prognozo treba skrbno zdraviti, vendar doslej zbrano dokazno gradivo ne omogoča zanesljivega sklepanja o tem, da pritožnik z opustitvijo jemanja zdravil „nedvomno“ ogroža svoje življenje in življenje drugih ter huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih. Za povrh ta ugotovitev sodišča prve stopnje nasprotuje mnenju izvedenca, ki navaja le možnost ogrožanja navedenih dobrin.

7. Tudi preostala pritožnikova ravnanja, ki jih našteva izpodbijani sklep, ne opravičujejo odrejenega ukrepa. Pritožnikovo vedenje do staršev je sicer skrajno neprimerno, vendar iz dokaznega gradiva ni mogoče razbrati, da bi brca, ki jo je pritožnik prizadejal očetu, žalitve in motenje hišnega miru huje ogrožali zdravje pritožnikovih staršev ali celo njuno življenje.

8. Dejanski in pravni razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za svojo odločitev, po navedenem ne zadoščajo za odrejeno zadržanje pritožnika na zdravljenju. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo njegovi pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Pred ponovno odločitvijo bo treba opraviti nov narok in na njem dopolniti dokazovanje z izvedencem, ki bo moral pojasniti, ali je pritožnik sposoben oblikovati svobodno voljo glede svojega zdravljenja. Predvsem pa bo moralo sodišče svojo odločitev skrbneje obrazložiti z navedbo vsebinskih oziroma konkretnih razlogov zanjo. Pri citiranju zakonskih določil se bo lahko omejilo le na za pritožnikov primer relevantna določila. Tudi prepisovanje izvedenskega mnenja ne sodi v obrazložitev sklepa, predvsem pa ne more nadomestiti dokazne ocene. Sodišče naj zato dosledneje upošteva pravila o sestavi sodne odločbe, da bo njeno pravilnost in zakonitost mogoče preizkusiti. Ker se je postopek zoper pritožnika začel po uradni dolžnosti, je še dodati, da pritožnik nima statusa nasprotnega udeleženca, ampak je oseba, glede katere se vodi postopek (prvi odstavek 19. člena ZNP v zvezi s 13. točko 2. člena ZDZdr).