Appeal dismissed; committing a new serious traffic offense voids suspension of license revocation.

Pritožba storilca S.V. se kot neutemeljena zavrne.

Storilec je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

[JEDRO]

Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom storilcu S.V. preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

Zoper sklep je storilec vložil pritožbo, kakor navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga v celoti odpravi. Navaja še, da izpodbija pravnomočno odločbo o hujšem prekršku iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 in višjemu sodišču predlaga izbris vseh kazenskih točk, do vpisa katerih je prišlo na podlagi nepravnomočne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe drugega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (ZP-1) sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu je bila s sklepom EPVD 122/2013 z dne 22. 3.2014, s katerim je bilo ugodeno njegovemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, določena preizkusna doba 12-ih mesecev. V času preizkusne dobe pa se mora storilec udeležiti rehabilitacijskega programa – edukacijske delavnice v obsegu najmanj 6 pedagoških ur ter ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa. Glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Za hujši prekršek se šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vožnja vozila v času izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je storilec dne 12. 12. 2014 storil prekršek po določbi 4. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP za katerega mu je bila s plačilnim nalogom Specializirane enote za nadzor prometa številka 1 z dne 12. 12. 2014 izrečena globa 250,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenskih točk. Storilec je torej v preizkusni dobi storil hujši prekršek, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Take odločitve sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe, da storilec ni storil prekrška in da plačilni nalog ni pravnomočen, saj ga ni nikoli prejel.

Odločba prekrškovnega organa (plačilni nalog) na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu je opremljena s klavzulo pravnomočnosti (list. št. 55 spisa) in kot je razvidno iz podatkov v spisu, je bila storilcu odločba prekrškovnega organa vročena v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (87. člen ZUP). Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87.

člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu). Glede na to, da je bil storilec vsakokrat ob poskusu osebne vročitve obveščen, da lahko pošiljko prevzame na pošti, se na to, da mu odločba ni bila vročena, ne more uspešno sklicevati.

Neutemeljeno se storilec sklicuje tudi na potek preizkusne dobe. Za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je namreč pomemben čas storitve hujšega prekrška. Kot pa je razvidno iz uvodoma navedenega plačilnega naloga Specializirane enote za nadzor prometa, je storilec storil hujši prekršek (po 4. točki 7. odstavka 46. člena ZPrCP) 12.12.2014, torej znotraj preizkusne dobe 12 mesecev določene v sklepu, da se predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodi.

Ker pritožba nima drugih upoštevnih navedb, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 20,00 EUR (tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah; ZST-1), ki jo mora plačati v 15-ih dneh od vročitve poziva za plačilo sodne takse.