Appeal allowed: Court quashed first instance judgment for failing to hear the officer who directly observed the traffic violation.

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

[JEDRO]

Glede na to, da si v obravnavani zadevi stojita nasproti neposredna zaznava prekrška, ki ga je zaznal policist in na drugi strani zagovor storilca, ki prekršek zanika, je sodišče s svojim ravnanjem, ko je nekritično sprejelo zagovorne navedbe storilca, ne da bi zaslišalo policista, ki je prekršek neposredno zaznal, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi vlagatelja M.K. za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog odpravi, postopek pa ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sklenilo je še, da se sodna taksa ne odmeri, stroški postopka v zvezi z zahtevo za sodno varstvo pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona in odločitve o sankciji. Ne strinja se z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Meni, da odločitve ni sprejelo na podlagi konkretnih argumentov, ki bi dokazovali, da M.K. ni storil prekrška, pač pa je zgolj sledilo navedbam kršitelja oziroma njegovega zagovornika ni pa zaslišalo policista, ki je neposredno zaznal prekršek in kršitelja. Zato meni, da je sodišče nepravilno uporabilo načelo „in dubio pro reo“. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in potrdi plačilni nalog št. 1.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Glede na navedeno določbo so tako izpolnjeni formalni pogoji za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje na strani prekrškovnega organa.

Pritožbeno sodišče pri pregledu zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da prekrškovni organ sicer v pretežnem delu pritožbe, ko izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej uveljavlja pritožbeni razlog iz katerega pritožba v obravnavani zadevi ni dovoljena, vendar pa ob tem kot ključno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na storilčev zagovor, ne da bi dokazno oceno sprejelo tako, kot mu nalaga določba 133. člena ZP-1, torej na podlagi dokazov in dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku, in po vestnem pretehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter ne da bi na podlagi takšne presoje ugotovilo, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Glede na to, da si v obravnavani zadevi stojita nasproti neposredna zaznava prekrška, ki ga je zaznal policist T.Ž. iz PP in na drugi strani zagovor storilca M.K., ki prekršek zanika, je sodišče s svojim ravnanjem, ko je nekritično sprejelo zagovorne navedbe storilca, ne da bi zaslišalo policista, ki je prekršek neposredno zaznal, ravnalo v nasprotju s prej navedeno zakonsko določbo, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, v kateri bo moralo zaslišati policista, ki je prekršek neposredno zaznal, ga po potrebi soočiti z storilcem in nato sprejeti dokazno oceno v skladu z določbo 133. člena ZP-1.