Court partially allows appeal, revoking transfer of case to police station due to procedural initiation.

Pritožbi prekrškovnega organa se deloma ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v 3. točki izreka in zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že začelo izvajati procesna dejanja (obdolženca je zaslišalo) in sprejelo dokazno oceno glede koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu v času prekrška, zato se ne more več izreči za nepristojno. V skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1 se namreč glede pristojnosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju:ZKP). V 1. odstavku 36. člena ZKP je določeno, da mora sodišče paziti na svojo stvarno krajevno pristojnost in brž, ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. Glede na določbo drugega odstavka navedenega člena pa v primeru, če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo. Ob smiselni uporabi navedene določbe bi zato moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da je med postopkom ugotovilo, da bi bilo treba obdolžencu očitani prekršek drugače pravno opredeliti, glede na to, da je s postopkom že začelo, ta postopek tudi dokončati in samo izdati odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru storilca in sklep sodišča PR 73/2015 z dne 15. 4. 2015 razveljavilo. Odločilo je, da se obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje ter zadeva odstopi v reševanje pristojnemu prekrškovnemu organu – Policijski postaji Nova Gorica.

Zoper takšen sklep je prekrškovni organ vložil pritožbo zaradi kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče neupravičeno sledilo ugovoru na podlagi 113.b člena Zakona o prekrških (ZP-1) in sklep z dne 15. aprila 2015 razveljavilo ter odločilo, da se obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Ravno tako meni, da je sodišče neupravičeno zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu prekrškovnemu organu, pri čemer je podalo ugotovitev, da v predmetnem primeru pride v poštev le kaznovanje za prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je predpisana globa 900,00 EUR (z možnostjo plačila polovične globe v višini 450,00 EUR) in 16 kazenskih točk. Prekrškovni organ PP Nova Gorica meni, da je pritožba zoper sklep sodišča utemeljena in Višjemu sodišču v Kopru predlaga spremembo izreka in sicer tako, da kršitelju izreče predpisano globo v skladu s 4. točko petega odstavka 105. člena ZPrCP in stransko sankcijo odvzema vozniškega dovoljenja št. 24357, podrejeno pa predlaga, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču s predlogom, da dopolni dokazni postopek in kršitelju izreče primerno globo in predpisano stransko sankcijo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Tudi upoštevanje odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije v določbi 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), kjer je urejeno postopanje policista v primerih, ko se udeleženec cestnega prometa ne strinja z rezultatom alkotesta, v ničemer ne posega v bistvo te določbe, to je pravico preizkušanega udeleženca cestnega prometa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki se z rezultatom ne strinja, da se njegov dvom odpravi z odreditvijo preizkusa z etilometrom ali strokovnim pregledom. Ta preizkus je namenjen uresničitvi kršiteljeve pravice do preverjanja rezultata preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in zato ne daje podlage za strožje kaznovanje kršitelja, ki je zgolj izkoristil svojo pravico. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru, ko je rezultat kasneje opravljenega preizkusa z etilometrom ali strokovnega pregleda za storilca manj ugoden, šteje za dokazan rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Da je takšno stališče pravilno, kažejo tudi odločbe Ustavnega sodišča RS na katere se v svoji odločitvi sklicuje sodišče prve stopnje. Glede na to, da je bilo v obravnavani zadevi ob preizkusu z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovljeno, da je bil obdolženi kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu udeležen s koncentracijo 0,43 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (ob upoštevanju odstopanja naprave obdolžencu v korist) je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je treba takšen prekršek opredeliti drugače, torej kot prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega ni predpisana sankcija v številu kazenskih točk, ki imajo za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter zato pravilno odločilo, da se obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne.

Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki 3 izpodbijanega sklepa odločilo, da se zadeva odstopi v reševanje pristojnemu prekrškovnemu organu, Policijski postaji Nova Gorica. Sodišče namreč ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), poleg tega je iz spisovnih podatkov razvidno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že začelo izvajati procesna dejanja (obdolženca je zaslišalo) in sprejelo dokazno oceno glede koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu v času prekrška, zato se ne more več izreči za nepristojno. V skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1 se namreč glede pristojnosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju:ZKP). V 1. odstavku 36. člena ZKP je določeno, da mora sodišče paziti na svojo stvarno krajevno pristojnost in brž, ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. Glede na določbo drugega odstavka navedenega člena pa v primeru, če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo. Ob smiselni uporabi navedene določbe bi zato moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da je med postopkom ugotovilo, da bi bilo treba obdolžencu očitani prekršek drugače pravno opredeliti, glede na to, da je s postopkom že začelo, ta postopek tudi dokončati in samo izdati odločbo. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi prekrškovnega organa v delu, kolikor se ne strinja z odstopom zadeve v reševanje pristojnemu prekrškovnemu organu ter odločilo, da se pritožbi prekrškovnega organa deloma ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v 3. točki izreka ter zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje, sicer pa je pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen v zvezi s 3. in 4. odstavkom 163. člena ZP-1).