Appeal against fine for frivolous appeal dismissed; first instance court wrongly rejected valid appeal.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal and annulled the first-instance decision that had rejected it. The plaintiff filed a lay appeal without formal grounds, arguing the lower court incorrectly treated the appeal as an extraordinary remedy rather than a standard appeal against the fine. The court ruled that the appeal was substantively valid because it targeted the specific section of the judgment imposing the penalty, thereby correcting the procedural error of the lower court.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Pritožba na odločbo o denarni kazni je dopustna sredstvo, ki se presoji po vsebini, ne po naslovu, in ni izredno pravno sredstvo.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
[JEDRO]
Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je pritožba tožnika zoper sklep o denarni kazni višjega sodišča izredno pravno sredstvo ter jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožeče stranke s 4. 7. 2014.
2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Pritožuje se laično, brez navedb pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odločalo o reviziji, ki pa ni bila stvar pritožbe. Iz vsebine pritožbe ter njene dopolnitve je razvidno, da pritožnik izpodbija 2. točko sodbe s 16. 4. 2014, ki se nanaša na izrečeno kazen. Pritožnik je v pritožbi izrecno navedel, da sodbo izpodbija zaradi zakonskih omejitev v II. točki. Sodišče bi moralo vlogo presojati po vsebini in ne po naslovu. Celotna vsebina pritožbe se nanaša na II. točko sodbe zaradi izreka kazni. Sodišču očita tudi, da ni upoštevalo, da je prava nevešča stranka.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Višje sodišče v Ljubljani je ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke, ki jo je vložila zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1711/2012-IV z 18. 11. 2013, v zvezi s sodbo z opr. št. IV Cp 487/2014 s 16. aprila 2014 pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. S sklepom z isto opr. št. in datumom pa je kaznovalo tožečo stranko z denarno kaznijo 200,00 EUR zaradi žaljivih pritožbenih navedb.
5. Tožnik se je zoper odločbo pritožil. V pritožbi je navedel, da sodbo Vrhovnega sodišča (pravilno Višjega) v Ljubljani s 16. 4. 2014 izpodbija v celoti, predvsem pa zaradi zakonskih omejitev II. točke. V nadaljevanju pritožbe je navedel, da sta zastopnica otrok in odvetnik pred sodiščem večkrat lagala, on pa je ves čas govoril resnico ter da sodišče pravdnih strank ni enakopravno obravnavalo. Izrečena kazen in njena višina sta ga presenetili. Ker je govoril resnico, pa ne more in ne sme biti kaznovan. Skliceval se je na svobodo govora in ustavo. Predlagal je še, naj pritožbeno sodišče izrek II. točke odločbe odpravi.
6. Iz vsebine pritožbe, ki jo je podal tožnik zoper odločbo višjega sodišča s 16. 4. 2014, izhaja, da izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na izrek kazni, s katero je sodišče tožečo stranko kaznovalo. Tožnik je v pritožbi res navedel, da odločbo s 16. 4. 2014 izpodbija v celoti, vendar je navedel tudi, da izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani (pravilno Višjega sodišča v Ljubljani) opr. št. P 1711/2012-IV (pravilna opr. št. IV Cp 487/2014), iz vsebine pritožbe pa je moč razbrati, zoper katero odločbo in na kateri del odločbe se pritožba nanaša. Tožnik s pritožbo s 4. 7. 2014 izpodbija II. točko odločbe Višjega sodišča v Ljubljani s 16. 4. 2014, ki se nanaša na kaznovanje tožnika. Gre za dopustno pritožbo, ki jo je pritožnik v roku vložil na Višje sodišče v Ljubljani, kot je bil poučen v pravnem pouku zoper sklep o denarni kazni (pritožba na list. št. 130).
7. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je pritožba tožnika s 4. 7. 2014 izredno pravno sredstvo ter jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (III. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).