Appeal court partially allows claim by revoking first instance judgment due to failure to examine expert witnesses in court.

I. Pritožbi prve in tretje tožnice se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek prve in tretje tožnice (za plačilo odškodnin prvi tožnici v znesku 25.037,55 EUR in tretji tožnici v znesku 16.691,70 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) ter v II. točki v delu, v katerem je bilo prvi in tretji tožnici naloženo plačilo pravdnih stroškov toženih strank (da sta tožnici dolžni plačati prvi toženki pravdne stroške v znesku 753,86 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 208,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi), in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Prvo sodišče bi moralo zaslišati sodne izvedence na glavni obravnavi ter s tem pridobiti jasne odgovore na pripombe tožeče stranke oziroma na relevantna vprašanja v tej pravdi. Glede na ugotovljene okoliščine (do okužbe z EBV bi pri mld. N. zagotovo prišlo prej ali slej, pri bolezni XLP pa ta okužba vodi do bolnikove smrti, presaditev matičnih celic oziroma kostnega mozga je edini način ozdravitve bolezni XLP) odgovor izvedencev, da lečeči zdravniki niso bili dolžni ponuditi staršema mld. N. zdravljenja s transplantacijo (v tem primeru bi obstajale možnosti za preživetje mld. N., če ne bi prišlo do nobenih zapletov), ni prepričljiv. Najmanj kar je, bi moralo prvo sodišče od izvedencev terjati podrobno obrazložitev tega odgovora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, ki so zahtevali plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ob smrti bližnjega (I. točka sodbe). Tožečim strankam je naložilo plačilo pravdnih stroškov prve toženke v znesku 1.130,79 EUR in druge toženke v znesku 312,97 EUR (II. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta prva in tretja tožnica, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da bi moralo prvo sodišče zaslišati sodne izvedence glede na podane pripombe na njihovo izvedensko mnenje. Primarno je ustno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, saj je le tako moč udejaniti načelo kontradiktornosti. Tožeča stranka je opozarjala, da bi morali postavljeni izvedenci podati svoja mnenja na glavni obravnavi, da bi jih lahko pravdne stranke tudi zaslišale.

Ker ni zaslišalo izvedencev, je prvo sodišče kršilo tudi pravico tožeče stranke do izjave. Tožeča stranka je predlagala tudi vpogled v celotno medicinsko dokumentacijo mld. N., druga tožena stranka pa ni izpolnila svoje edicijske dolžnosti, saj v spis ni predložila temperaturnih listov. Prvo sodišče bi zato moralo šteti za dokazana dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali na podlagi medicinske dokumentacije. Postavljena komisija za izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je statusno povezana z drugotoženo stranko oziroma vsaj z Univerzo v Ljubljani, kar predstavlja izključitveni razlog iz 6. točke 70.

člena ZPP. Izvedensko mnenje ni bilo nepristransko, saj so izvedenci izdelali mnenje brez ključnih podatkov. Napačen je zaključek, da opustitev direktne genetske diagnostike za časa življenja mld. N. ni z ničemer vplivala na prepoznavanje bolezni in njeno zdravljenje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so laboratorijski izvidi in klinična slika kazali na bolezen XLP in da je edini način za potrditev te bolezni prav genetska diagnostika. To bolezen bi lahko pravočasno (pred okužbo z EBV) zdravili s presaditvijo kostnega mozga (za predstavnike moškega spola bolezen XLP brez presaditve ob okužbi z EBV pomeni smrt).

Prvo sodišče je spregledalo, da sta izvedenca M. Č. in V. K. povedala, da se presaditev kostnega mozga opravi pri dokazanih genetskih okvarah. Izvedensko mnenje ni odgovorilo na bistveno vprašanje, zakaj pri mld. N. ni bila opravljena genetska diagnostika. Ta bi morala biti opravljena pravočasno, še pred okužbo z EBV, ne pa šele ob obdukciji. Ne vzdrži zaključek sodišča, da so lečeči zdravniki ocenili, da ni bilo dovolj podatkov o uspešnosti zdravljenja s presaditvijo v asimptomatski fazi. Zdravniki so začeli zdraviti mld. N. šele potem, ko so mu začeli odmirati notranji organi.

Zaposleni pri drugi toženi stranki niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki je v konkretnem primeru večja. Zdravljenje mld. N. ni potekalo v skladu z medicinsko doktrino. Dokazna ocena prvega sodišča ni objektivizirana.

3. Toženi stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja podala pripombe, in sicer je trdila, da ima izvedensko mnenje takšne pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedencev. Tožeča stranka je predlagala postavitev novega izvedenca iz tujine. Prvo sodišče je najprej sklenilo, da bo postavilo novega izvedenca iz tujine, v nadaljevanju (po tem, ko tožeča stranka ni plačala zahtevanega predujma za novega izvedenca) pa je to odločitev spremenilo in odločilo, da zavrne ostale dokazne predloge ter konča glavno obravnavo.

6. Tožeča stranka je na zadnjem naroku (po sprejemu sklepa prvega sodišča, da dokazovanje zaključi) uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka (253. člen in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker prvo sodišče glede na podane pripombe ni zaslišalo izvedencev na naroku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče storilo očitani kršitvi postopka. Kljub dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenci niso jasno in argumentirano pojasnili, zakaj ni bila pri mld. N. opravljena genetska diagnostika in s tem v zvezi presaditev kostnega mozga v asimptomatski fazi, pred okužbo z EBV. Tožena stranka je sama navajala, da je bil 15. 4. 2003 (po prejetih izvidih preiskav in glede na obolenje v družini prve tožnice) postavljen sum, da gre pri mld. N. morda za limfoproliferativni sindrom, vezan na X kromosom ter da je bilo tožeči stranki tedaj povedano, da bo potrebno opraviti transplantacijo kostnega mozga. Iz izvedenskega mnenja med drugim izhaja, da se okužbi z EBV ni mogoče izogniti, pri bolezni XLP pa ta okužba sproži smrtno nevarno poslabšanje bolezni oziroma je izid bolezni pričakovan, ta bolezen je neozdravljiva in je (le) vprašanje časa, kdaj bolnik umre (izvedenec dr. V. K.), da je bilo stanje bolezenske nagnjenosti pri mld. N. na bolezen XLP zelo verjetno (izvedenec dr. B. P.) in da je transplantacija matičnih celic (kostnega mozga) edini način ozdravitve bolezni XLP, da pride presaditev v poštev tudi pri bolnikih, ki (še) nimajo znakov bolezni XLP in da presaditev prihaja v poštev pri dokazanih genskih okvarah (izvedenec dr. M. Č.). Prvo sodišče je pri tem iz izvedenskega mnenja dr. B. P. še povzelo, da bi bila glede na bolezen bratov prve tožnice in klinično izraženo sliko mld. N. genetska diagnostika povsem na mestu (dr. V. K.: „edini način za potrditev vrste bolezni je genetska diagnostika“), po smrti mld. N. pa je bila na podlagi genetskih analiz (kot navaja prva toženka) prvič odkrita mutacija v SH2DIA genu na kromosomu XQ25.

7. Prvo sodišče bi moralo zaslišati sodne izvedence na glavni obravnavi (prvi odstavek 253. člena ZPP) ter s tem pridobiti jasne odgovore na pripombe tožeče stranke oziroma na relevantna vprašanja v tej pravdi. Glede na ugotovljene okoliščine (do okužbe z EBV bi pri mld. N. zagotovo prišlo prej ali slej, pri bolezni XLP pa ta okužba vodi do bolnikove smrti, presaditev matičnih celic oziroma kostnega mozga je edini način ozdravitve bolezni XLP) odgovor izvedencev, da lečeči zdravniki niso bili dolžni ponuditi staršema mld. N. zdravljenja s transplantacijo (v tem primeru bi obstajale možnosti za preživetje mld. N., če ne bi prišlo do nobenih zapletov – izvedenec dr. M. Č.), ni prepričljiv. Najmanj kar je, bi moralo prvo sodišče od izvedencev terjati podrobno obrazložitev tega odgovora (argument, da v tistem času ni bilo dovolj podatkov o uspešnosti zdravljenja s presaditvijo, glede na brezizhoden položaj v primeru neizvedene transplantacije ne zadošča, saj je po naravi stvari treba resno preveriti vse možnosti zdravljenja). V primeru, da niti z zaslišanjem izvedencev ne bi bilo mogoče odpraviti pomanjkljivosti oziroma dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja, bi bila aktualna določitev drugega izvedenca (254. člen ZPP).

8. Tožeča stranka v pritožbi ne pojasni (v zvezi z zatrjevano kršitvijo edicijske dolžnosti druge toženke), katera dejstva naj bi se štela za dokazana, zato pritožbeno sodišče na ta del pritožbe ne odgovarja.

9. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo pritožbi tožnic ter v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo odločanje (354. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni.

10. Če tožeča stranka s trditvami o obstoju izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP uveljavlja zahtevo za izločitev izvedencev (to iz njenih navedb ni nedvoumno razvidno), bo o njej moralo odločiti prvo sodišče.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).