Appeal dismissed; prior criminal conviction for perjury does not constitute new evidence under ZPP Art. 294(10).

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dejstvo, da je bilo sporno stanovanje last družbe in ne občine, s katero je zanj pritožnik sklenil kupoprodajno pogodbo, ne predstavlja novega dejstva in izpostavljena kazenska sodba ne novega dokaza v smislu 10. točke 294. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo: – da se predlog tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) za obnovo postopka z dne 28.10.2013 zavrne (I. točka izreka) in – da je toženec dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) povrniti stroške postopka obnove v višini 1.739,36 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se sklep spremeni in obnova dovoli ter razveljavi sodba P 1 z dne 13.7.2009 in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je iz predloga za obnovo postopka razvidno, da v sklopu kazenske sodbe toženec opozarja tudi na dejstvo, da je bilo stanovanje s strani družbe T. prodano tretji osebi. Toženec navaja, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru K 1 spoznan za krivega krive izpovedbe - da je po krivem izpovedoval v zadevi P 2, da ob sklenitvi prodajne pogodbe z občino, ni vedel, da je stanovanje (za katerega je sodno ugotovljeno, da je skupno premoženje tožnice in njega) last T.. Iz tega pa sledi logičen zaključek, da to stanovanje ne bilo skupno premoženje že ob sklenitvi prodajne pogodbe. Na tako kazensko sodbo pa je civilno sodišče vezano. Krivo izpovedovanje toženca v zadevi P 2 je torej imelo za posledico, da je sodišče v zadevi P 1 upoštevalo tudi izvedene dokaze v zadevi P 2 in se postavilo na stališče, da je predmetno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank. Kolikor bi toženec v zadevi P 2 pričal po resnici, bi bilo ugotovljeno, da je stanovanje last T. in ne toženca in izdana bi bila sodba na izpraznitev, tako pa je zaradi krivega pričanja toženca sodišče v zadevi P 2 izdalo T. zavrnilno sodbo in jo utemeljilo, da je toženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju s priposestvovanjem zaradi dobre vere. To pa je očitno podlaga sodbi P 1. Ta podlaga pa je dejansko odpadla s kazensko sodbo, s katero je toženec pravnomočno obsojen za krivo izpovedbo v zadevi P 2. Tako je jasno, da do nastanka skupnega premoženja v okviru predmetnega stanovanja ni prišlo, saj toženec predmetnega stanovanja ni priposestvoval.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je toženec že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zatrjeval, da obravnavano stanovanje ni bilo last občine, s katero je sklenil kupoprodajno pogodbo, ampak je bilo last družbe T. To dejstvo (nelastništvo stanovanja) med strankama tudi ni bilo sporno in to dejstvo sta sodišči obeh stopenj pri svojem odločanju upoštevali. Teh ugotovitev pritožba konkretizirano ne prereka. Glede na navedeno, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bilo stanovanje last družbe T., ne predstavlja novega dejstva in izpostavljena kazenska sodba ne novega dokaza v smislu 10. točke 294. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tega zaključka pritožba s svojimi navedbami ne uspe omajati.

Upoštevaje vse navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).