Appeal court quashes first instance judgment for remittal due to erroneous application of fair use limits under copyright law.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Nedopustitev posegov v zavarovani položaj imetnika avtorske pravice ne onemogoča toženi stranki zasledovanja cilja, na katerega se sklicuje v svoji obrambi, to je zagotavljanja informacij javnega značaja glede smotrnosti porabe javnih sredstev pri produkciji posameznega filma. Zgolj ocena, da bi bila takšna informacija podana javnosti bolj opazna (oziroma za izdajatelja informacije tudi bolj komercialno zanimiva), v kolikor bi vsebovala tudi reproducirano delo, na katerem ima nekdo zaščiten avtorsko pravni položaj, pa še ni zadostna podlaga za širitev dopustnih posegov iz prvega odstavka 48. člena ZASP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na plačilo 12.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.064,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je tožeča stranka zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo, s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naložilo v plačilo tudi vse pritožbene stroške tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot plačilo škode v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS št. 21/1995 s spremembami – v nadaljevanju ZASP) v zvezi z nezakonitim posegom tožene stranke v njene materialne avtorske pravice. Tožena stranka naj bi kot izdajatelj revije X. dne 10. 4. 2012 v reviji X. št. 15, letnik 5, na naslovnici in v notranjosti revije objavila fotografije, ki so sestavni del filma z naslovom A., katerega filmski producent in izključni imetnik vseh avtorskih pravic, izvirajočih iz tega filma, je tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na naslednje dejansko stanje, ki naj bi med pravdnima strankama ne bilo sporno:

- tožeča stranka je producent in imetnik vseh avtorskih pravic, izvirajočih iz filma z naslovom A.,

- fotografija, ki jo je na naslovnici in na notranjih straneh revije X. z dne 10. 4. 2012 št. 15, letnik 5, objavila tožena stranka, je sestavni del filma z naslovom A.,

- isti prizor filma, ki ga prikazuje fotografija, je tudi sestavni del filma z naslovom: „B.“,

- film A. je bil prikazan v letih 1996 in izdelan in prikazan časovno pred filmom B., ki je bil posnet, oziroma premierno prikazan v letu 2012,

- prizor iz filma A., ki ga prikazuje fotografija, ki jo je objavila tožena stranka, je bil objavljen v filmu B. z dovoljenjem tožeče stranke.

7. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da tožena stranka pred objavo spornega prizora v reviji X. za to ni pridobila soglasja imetnika avtorskih pravic filma A., to je tožeče stranke. V tem smislu pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v posledici kršitve avtorskih pravic nima odločilnega vpliva vprašanje, na kakšen način je tožena stranka pridobila oziroma presnela fotografijo, to je ali iz filma B. ali pa iz filma A.

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpodbija materialnopravne razloge, na katerih je utemeljilo dopustnost posega tožene stranke v zavarovane položaje imetnika avtorskih pravic. Sodišče prve stopnje je dopustnost posega s strani tožene stranke oprlo na določbo 46. in 48. člena ZASP. To svojo odločitev pa je pojasnilo s stališčem, da je avtorica članka v reviji A., v povezavi s katerim so bile objavljene fotografije, poročala o uporabi javnih sredstev pri financiranju filma B. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato objavo sporne fotografije šteti izključno le za sestavni del informacije javnega značaja, kar upravičuje prosto distribuiranje reproduciranih kopij.

9. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča temelji na napačnih materialnopravnih predpostavkah. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču tožeče stranke v pritožbi, da ZASP sicer v 48. členu opredeljuje dopustne posege v zavarovane položaje imetnika avtorskih pravic, vendar teh dopustnih posegov ni mogoče širiti izven taksativno določenih dopustnih posegov v prvem odstavku 48. člena ZASP. S to določbo je zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med izključnostno naravo avtorskih pravic in širšim javnim interesom in s tem povezanimi drugimi pravicami (npr. prost dostop do informacij) (1). Dopustne posege v položaj imetnika avtorske pravice brez njegovega soglasja je zato potrebno obravnavati kot izjemo, ki terja restriktivno razlago. Zato ni dopustna širitev takšne proste uporabe izven okvira taksativno opredeljenih primerov iz prvega odstavka 48. člena ZASP.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo dopustnost posega v zavarovano avtorsko pravico utemeljevala zgolj s sklicevanjem na pravico do obveščenosti o tem, kako se porablja javni davkoplačevalski denar. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nikakor ni mogoče zanikati, da gre pri informacijah o smotrni porabi javnega denarja za informacije javnega značaja. Eno ključnih vlog pri zagotavljanju te pravice imajo vsekakor tudi javni mediji. Vendar zgolj s sklicevanjem na obstoj pravice do informacij javnega značaja ni mogoče opravičevati kakršnihkoli posegov v druge zavarovane položaje, ki izvirajo iz avtorske pravice.

11. Kot rečeno, je zakon postavil jasno ločnico s taksativno opredelitvijo dopustnih posegov v te položaje. To mejo ni mogoče prebijati niti s sklicevanjem na generalno klavzulo iz 46. člena ZASP, ki jo je mogoče razumeti zgolj kot splošno pravilo, ki pa velja zgolj za taksativno opredeljene dopustne posege v 47. do 57. členu ZASP.

12. Utemeljitev razlogov za objavo sporne fotografije s strani tožene stranke, kateri je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja dejanskega stanja kot nobene od dopustnih oblik proste uporabe zaradi uresničevanja pravice do obveščenosti iz prvega odstavka 48. člena ZASP. Po mnenju pritožbenega sodišča nedopustitev posegov v zavarovani položaj imetnika avtorske pravice ne onemogoča toženi stranki zasledovanja cilja, na katerega se sklicuje v svoji obrambi, to je zagotavljanja informacij javnega značaja, glede smotrnosti porabe javnih sredstev pri produkciji posameznega filma. Zgolj ocena, da bi bila takšna informacija podana javnosti bolj opazna (oziroma za izdajatelja informacije tudi bolj komercialno zanimiva), v kolikor bi vsebovala tudi reproducirano delo, na katerem ima nekdo zaščiten avtorsko pravni položaj, pa še ni zadostna podlaga za širitev dopustnih posegov iz prvega odstavka 48. člena ZASP.

13. Ker je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na dopustnost ravnanja tožene stranke, se posledično ni ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti tožeče stranke do odmene iz naslova nezakonitega posega v njej zavarovani položaj. Tožena stranka pri tem ni podajala drugih relevantnih ugovorov, razen v tistem delu, glede katerih jih je smiselno že zavrnilo prvostopenjsko sodišče. To velja predvsem v smislu uveljavljanja ugovora aktivne in pasivne legitimacije. Pri tem ne gre prezreti, da tožeča stranka z dopustitvijo uporabe sekvence filma A. ustvarjalcem filma B. ni izgubila varstva nad tem delom avtorske stvaritve v razmerju do tretjih oseb, torej tudi v razmerju do tožene stranke. Zato se tovrstni ugovori tožene stranke izkažejo kot neutemeljeni.

14. Ker je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, se ni ukvarjalo z dejanskimi vprašanji same višine upravičene odmene tožeče stranke za nezakoniti poseg tožene stranke v njeno avtorsko pravico. Ker posledično ta del relevantne dejanske podlage tudi ni bil predmet obravnavanja na naroku za glavno obravnavo, takšne pomanjkljivosti v postopku ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, saj bi bila na ta način strankama odvzeta učinkovita pritožba zoper tako ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V nadaljnjem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti dokazni postopek tudi v zvezi relevantnimi dejstvi, ki se nanašajo na višino upravičenja tožeče stranke in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glej dr. Miha Trampuš v članku Novosti pri vsebinskih omejitvah avtorske pravice, Podjetje in delo 6-7/2009/XXXV.