Court dismisses appeal upholding that the Waste Candles Ordinance as lex specialis prevails over general waste rules.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami je specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 81932/2013 z dne 23. 5. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 393,94 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prej citirani sklep o izvršbi obdrži v veljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne tožnikove pravdne stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na tožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na Uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju Uredba). Pritožbeni očitki, da bi ob tem moralo upoštevati tudi odloke občin T. in Š., ki urejajo pokopališko in pogrebno dejavnost ter javno službo ravnanja s komunalnimi odpadki, niso utemeljene. Uredba je namreč specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki. Ti se tako uporabijo zgolj za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem odpadnih nagrobnih sveč ter v zvezi s pogoji ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki z uredbo niso urejena (2. odstavek 1. člena Uredbe). Rešitev vprašanja financiranja prevoza odpadnih sveč iz pokopališč do zbirališča, je iz Uredbe mogoče razbrati. V 11. členu je namreč določeno, da so proizvajalci, pridobitelji in uvozniki dolžni na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe in upravljavca pokopališč ter za zbrane odpadne sveče zagotoviti predelavo (razširjena odgovornost proizvajalcev). V okvir dolžnosti zagotavljanja zbiranja in predelave odpadnih sveč nedvomno spada tudi financiranje njihovega prevoza (predelave namreč ni mogoče zagotoviti brez prevoza na mesto, kjer se le-ta opravlja) (1). Kljub temu, da Uredba izrecno ne ureja odnosa med izvajalcem javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in upravljavci pokopališč, je tako iz nje razvidno, kdo je sporne stroške dolžan kriti. Uporaba splošnih pravil, ki sicer veljajo za ravnanje s komunalnimi odpadki in financiranje njihovega odvoza in predelave, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev (2). Odločitev, da teh stroškov ni dolžna kriti tožena stranka, je tako pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo odločitev (v večji meri) oprlo na določbe 9. in 19. člena Uredbe in ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna sama kriti stroške prevoza (ki bi jih lahko prevalila kvečjemu na zbiralca odpadnih sveč). Takšna obrazložitev je, glede na zgoraj opisano stališče, sicer napačna, a to na pravilnost prvostopenjske odločitve ni vplivalo. Ker je za odločitev ključna določba 11. člena Uredbe (ki ureja obveznosti proizvajalcev, pridobiteljev in uvoznikov nagrobnih sveč), pa je irelevantno pritožbeno oporekanje uporabi njenega 9. in 5. člena.

7. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, višje sodišče pa (razen v prejšnji točki opisane napačne uporabe materialnega prava, ki jo je odpravilo samo) ni našlo kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

9. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločila sodnica posameznica.

(1) Višje sodišče pri tem pripominja, da takšna dolžnost nenazadnje ni sporna niti za same proizvajalce, pridobitelje ali uvoznike, ki so podpisniki skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami X. (po neprerekanih trditvah tožeče stranke gre za načrt, ki zajema ravnanje z odpadnimi svečami na območju pokopališč, katerih upravljavec je tožena stranka). Iz priloge B5 namreč izhaja, da je obveznost zavezancev, ki pristopijo k citiranemu skupnemu načrtu, med drugim tudi plačilo ravnanja z nagrobnimi svečami.

(2) Zato so pritožbene navedbe, da je tožena stranka dolžna pokopališča vzdrževati, med vzdrževalna dela pa spada tudi odvoz odpadkov, ki ga mora plačati sama, irelevantne.