Appeal dismissed; contractual settlement agreement extinguished claims without need for legal condition verification.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, konkretnejših upoštevnih trditev glede (ne)obstoja zakonskih pogojev za pobot pa tožeča stranka ni podala, ni bilo potrebe po preverjanju, ali so le-ti res obstajali.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 88755/2012 z dne 11. 7. 2012 tudi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 224,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je kompenzacija z dne 30. 4. 2010 (priloga B 2), ki sta jo podpisali tožena stranka in družba K., d.o.o., dvostranska listina, ki predstavlja dvostranski (sporazumni) pobot. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da listina ni dvostranska, ampak gre za pobotno izjavo tožene stranke, saj je slednja predlagatelj pobota, družba K., d.o.o., pa zgolj prejemnik te izjave. Višje sodišče teh navedb tožeče stranke ne more upoštevati, ker jih tožeča stranka ni navedla v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP (453. člen ZPP). Tožeča stranka sicer navaja, da s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno prepoznalo kompenzacijo z dne 30. 4. 2010 (priloga B 2) kot dvostransko listino, ker da je le-ta enostranska, uveljavlja procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tej listini, kar zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da če bi družba K., d.o.o., podpisala navedeno listino, bi slednjo zavedla v svoje poslovne knjige, saj ni nobenega razloga, zakaj ne bi zaprla svoje terjatve v poslovnih knjigah. Sodišče prve stopnje pa je sicer ugotovilo, da je družba K., d.o.o., kompenzacijo z dne 30. 4. 2010 (priloga B 2) podpisala.

7. Glede na to, da se gornje pritožbene navedbe delno nanašajo tudi na pravilno uporabo materialnega prava, višje sodišče pojasnjuje, da četudi bi bila tožena stranka zgolj predlagateljica pobota, družba K., d.o.o., pa prejemnica te listine, to ne pomeni, da vtoževana terjatev ni prenehala zaradi pobota. Za slednjega se namreč ne zahteva soglasje nasprotne stranke („podpis kompenzacije“) ampak le-ta nastane (če so izpolnjeni zakonski pogoji iz 311. člena Obligacijskega zakonika - OZ) takrat, ko ena stranka drugi stranki to izjavi (prim. 312. člen OZ). To je enostranski pobot, ki se mu druga stranka ne more upreti in je v tem smislu „prisilen“.

8. Vendar v konkretnem primeru ne gre za to, saj sta tožena stranka in družba K., d.o.o., (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) dosegli soglasje o pobotu medsebojnih terjatev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da iz kompenzacije z dne 30. 4. 2010 (priloga B 2) izhaja, da je družba K., d.o.o. (pravna prednica tožeče stranke), ki je podpisala to listino, priznala obstoj in utemeljenost terjatve tožene stranke v višini 1.454,40 EUR, ki jo je tožena stranka s to kompenzacijo uveljavljala v pobot. Gre za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne more posegati. Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, konkretnejših upoštevnih trditev glede (ne)obstoja zakonskih pogojev za pobot pa tožeča stranka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni podala, ni bilo potrebe po preverjanju, ali so le-ti res obstajali. Glede trditev o zapadlosti računa tožene stranke št. 213/2010 pa pritožbeno sodišče pripominja, da je možen tudi dogovor o pobotu v bodoče zapadlih terjatev.

Ob povedanem so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da ni nasprotovala zgolj obstoju v pobot uveljavljane terjatve, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ampak tudi ostalim predpostavkam za pobot, zaradi česar naj bi ji bila kršena njena ustavna pravica do sodnega varstva.

9. Zmotno je stališče pritožnika, da bi morala tožena stranka trditi in dokazovati, da so izpolnjene predpostavke za pobot (da je v pobot uveljavljena terjatev zapadla, istovrstna, pobotljiva in iztožljiva). Trditveno breme o tem, da ni bilo pogojev za pobot, je bilo v dani dejanski situaciji na tožeči stranki.

10. Tožeča stranka navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ta očitek je pavšalen, zaradi česar višje sodišče nanj ne more konkretizirano odgovoriti.

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker le-te niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni v ničemer doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).