Appeal allowed; court reversed first instance for improper burden of proof on non-payment in small value commercial dispute.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Neplačilo voznine s strani naročnika je predpostavka za odgovornost prejemnika. Da je ta izpolnjena, mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka, ki lahko to dejstvo dokazuje s kakršnimkoli dokazom, ki je po objektivnih merilih primeren za dokazovanje tega dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 679,51 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse tožnikove pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotuje njeni utemeljenosti in višjemu sodišču predlaga njeno zavrženje ali zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Za odločanje o zadevi je bilo zato potrebno uporabiti posebne postopkovne določbe iz tridesetega poglavja ZPP. Med drugim je na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 5. odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2). Ta določa, da pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza, odgovarja za plačilo voznine skupaj z naročnikom, če je slednji ne plača v določenem roku. Pošiljatelj ali prejemnik je dolžan voznino plačati v tridesetih dneh od prejema poziva prevoznika, ki je dejansko opravil prevoz za plačilo voznine, kar ta dokaže z ustrezno listino.

7. Iz citirane določbe izhaja, da je neplačilo voznine s strani naročnika predpostavka za odgovornost prejemnika. Da je ta izpolnjena, bi (tudi po oceni pritožbenega sodišča) morala zatrjevati in dokazati tožeča stranka (1). Napačen pa je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo to dejstvo potrebno dokazati z ustrezno listino. Takšen način dokazovanja je, glede na besedilo drugega stavka 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2, predviden zgolj za dokazovanje dejstva, da je prevoznik dejansko opravil prevoz za plačilo voznine (2). Sicer je v pravdnem postopku izbira dokaznih sredstev prosta. Katerokoli odločilno dejstvo se lahko dokazuje s kakršnimkoli dokazom, ki je po objektivnih merilih primeren za dokazovanje tega dejstva. Tožeča stranka je dejstvo, da plačilo ni bilo opravljeno s strani naročnika, dokazovala z zaslišanjem priče, A. K. Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, do njega pa se, zaradi zmotnega prepričanja, da bi bilo to dejstvo potrebno dokazovati z ustrezno listino, ni opredelilo (iz obrazložitve izhaja, da je izpovedbo štelo za irelevantno, ker bi se dejstvo neplačila lahko dokazalo zgolj z ustrezno listino). Izostanek takšne dokazne ocene pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, do katere je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določbo 2. odstavka 458. člena ZPP je zato višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku bo moralo oceniti, ali je dejstvo, da naročnik prevozov tožeči stranki voznine ni plačal, dokazano z izpovedjo A. K. in ostalih podatkov v spisu. Pri tem ne bo smelo upoštevati elektronskih sporočil, priloženih k pripravljalni vlogi tožeče stranke. Kot je že obrazložilo morajo namreč pravdne stranke v postopkih v sporih majhne vrednosti predlagati vse dokaze za svoje trditve v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V pripravljalnih vlogah lahko predlagajo nove dokaze le, v kolikor je to nujno zaradi navedb in dokazov nasprotne stranke. V obravnavnem primeru je tožeča stranka trditev, da je naročnika večkrat pozvala k plačilu in da je ta obljubljal, da bo svojo obveznost izpolnil, pa tega ni storil, podala v tožbi. Zanjo bi tako hkrati morala predložiti tudi vse relevantne dokaze (torej tudi elektronska sporočila). Ker tega ni storila, so sporočila, priložena k pripravljalni vlogi, prepozna.

9. Pritožba je utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, zato opredeljevanje do ostalih pritožbenih navedb ni bilo potrebno (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka dokazati, da je voznina bila plačana. Takšne navedbe sodišču prve stopnje hkrati očitajo kršitev 212. člena ZPP (porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena), kar pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V sporih majhne vrednosti to ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

(2) Z ustrezno listino mora tako prevoznik izkazati, da je prevoz opravil in kakšna voznina je bila zanj dogovorjena (na to se nanaša beseda „kar“ v drugem stavku petega odstavka 110. člena ZPCP-2). Ne more pa se takšno dokazno pravilo (ki je v našem pravu izjema in ga je že iz tega razloga potrebno razlagati restriktivno) nanašati na v prvem stavku določeno predpostavko neplačila s strani naročnika.